altati
|
IZVIRNO SPOROČILO: muki1
Ja, saj vse to vem in največ sva si sama kriva.
Vedno po liniji najmanjšega odpora se velikokrat pozneje izkaže za slabo izbiro. Ampak preden sva se poročila, sva bila brez otrok. Štekali smo se super. Midva sva imela svoj mir, vse je bilo okej. Nihče naju ni šljivil 5%, nihče se ni obregal v naju, se vmešaval. Res je bilo vse okej. Ko sva se odločala o tem, kje bova živela, sva bila postavljena pred dejstvo - ali greva v blok v najemniško stanovanje ali pa si urediva stanovanje v naši hiši, kar je bilo VELIKODUŠNO ponujeno. Mene je sicer bolj vleklo v mesto, mojemu možu je bilo pa na vasi tako noro všeč, da ni hotel slišati o tem, da greva v blok. Prihrankov za nakup stanovanja nisva imela, želje po otrocih tudi ne, tak daleč v prihodnost mi žal ni segalo. Zdaj pa se mi zdi, da sva že preveč vložila, seveda še ni vse urejeno, še ogromno stvari je za pošlihtat, ampak enih 70% vsega je pa že okej......torej se zdaj odločat da gremo na svoje in vse pustimo pa začnemo znova..... pretežka odločitev. Spet je ,,lažje,, ostati.
jaz bi tu razmišljala, ker pred vama je še ogromno let, malo je za vama, več pred vami......postavi na tehtnico kaj ti več pomeni.
ampak jaz sem jaz, ti si ti .
|
Natisni
. Tudi moji jajčniki so leni ko šus. 
.
.
