Gina
|
Midva sva oba kolerične sorte (jaz malo manj, moj pa ultra plus ) in se zlo hitro spičva, ne ozirava se na to, kdo je zraven, pa zlo hitro se pomiriva, pa noben od naju se ne drži. Čim me kdo neha napadat, mi je nesmiselno se nanj držat, moj se je pa tega istega zelo hitro naučil, ker ob meni ne more biti enega, ki se drži, ga ne bi imela za partnerja. Zakaj se mi ni smiselno držat? A nismo vsi ljudje, a nimamo pravice biti nepopolni - tudi naš partner in mi, a moram zato še sebe kaznovat s čudnimi mislimi, ki naj bi se mi podile še ure in ure po glavi? Meni je to nesmiselno. Zato takoj oprostim. A ni vseeno, ali oprostim ta hip, ali pa se tri dni držim, pa potem oprostim, razlika je zgolj v mučenju samega sebe. Življenje je tolk kratko, da je nesmiselno si ga oteževat. Je pa najbrž odvisno od stališča. Če se rodiš kot nekdo, ki se muli, se ti zdi to najbrž način za reševanje problemov. Samo ne vem, a v praksi to res deluje dolgoročno, meni se ne zdi. Pač zganjaš nasilje nad partnerjem, dokler se ti zdi primerno kaznovat ga z muljenjem - z namenom, da se stvar ne bi ponovila, da bi partner videl, da te je prizadel. Ali pa zganjaš nasilje s tuljenjem, ali pa čim drugim. Vse je v končni fazi ista stvar. Samo da eno traja 5 minut, drugo pa cel teden. po moje itak nič od tega ne obrodi sadove, če se dva ne strinjata, bo en mogoče popustil zaradi drugega, ker zganja nasilje (muljenje, tuljenje) nad njim, vendar bo nesrečen zraven, posledično bo zakon itak škripal, ali pa ne glede na nasilje, ki se izvaja nad njim, itak ne bo popustil, pa bo delal po svoje. Zato je daleč najboljše, če si najdeš nekoga, s katerim imaš precej podobne vrednote in ki ima način reagiranja na probleme sprejemljiv tebi osebno. kaj pa vem. Zamere pa se mi ne zdijo v nobenem primeru ok. Kaznuješ v glavnem samo samega sebe.
|
Natisni
Fant pa je kot ati,hitro pozabi in oprosti. 
