lara light
|
Nekaj besed v razmišljanje… Me, ki si že dalj časa želimo otroka, sem prepričana, da precej podobne reči poslušamo: A še vedno vztrajata brez otrok? A ni že skrajni čas? Ja, ja, pohiti malo no! Joj, a še vedno nič? Pa kaj čakata? Potem veš, nimaš več živcev za otroke.. nam pa se obrača v želodcu in si govorimo, saj ljudje ne vedo koliko solza in bolečine je za nama… In spet poslušamo: Veš, moj mali je zelo siten, ne vem kaj naj naredim, kako naj ga umirim, da ne bo tako živ, prav grozno je…in potem se sprašujemo, pa kam lepše, kot da je mali živahen in razigran, da te izmuči do onemoglosti, kako bi me dale vse, da bi lahko bile na njenem mestu. To nas vse še čaka, če bomo velike srečke in enkrat nosečke. Mamice, saj ne, da vzgoja ne bi bila naporna, sploh ne, to je najzahtevnejša naloga, a kdaj je nam bilo dano, da bi se ubadale s težavnostjo poroda ali kako bomo sploh vzgajale in kje bomo previjale in kakšna bo najudobnejša posteljica? Do tam nam moči že pojenjajo, saj smo prezaposlene z ovulacijami, jajčniki in injekcijami, UZ in laparo, klomifenom, obisku pri specialistih in raznoraznih ljudeh in premalokrat se z dragim ljubimo, prevečkrat le vztrajno delamo na otroku. Zavedam se, da je imeti otroka velika sreča, ki si je srčno želim, a ne za vsako ceno. Z dragim sva družina že danes, če pa pride še otrok, bo čudovito. In če bo vsaj eden od teh ljudi, ki tako brezglavo sprašuje o tem, zakaj nekdo še nima otroka, to prebral in se zamislil ter naslednjič pazljivo povprašal o tem, sem naredila nekaj pametnega. Ne pozabite, da je vse več parov, ki si otroka zelo želi.
|