@lina
|
no, zdaj sem povečerjala in imam roke frej, zato lahko tudi kaj napišem.
Moram rečt, da ko sem dopoldne prebrala altatijin post, sem bila tako žalostna - res sem se zjokala - da pravzaprav nisem mogla nič komentirat. Kako žalostno! Groza, kakšno moč morajo zbrati starši v sebi, ki se soočijo s takšno diagnozo.
In potem sem ful razmišljala čez cel dan - slaba stran tega, da sem doma na bolniški in nimam možganov 100% zasedenih z delom. Mislim, da me črne misli kar nekaj časa že držijo, verjetno od stričevega pogreba, ko se večkrat spomnim tete, kako nemočna se je zdela, tarnala, kako bo zdaj sama itn.... In potem razmišljam, kako negotovo, žalostno in kruto je včasih to življenje. Zadnjič sem jokala ob zgodbi tashe23 in tiste 6-letne deklice, na en post sem naletela še nekje na RR, mislim da je šlo za isto deklico... potem danes ta žalostna novica od altati - saj vem, da boj še ni zgubljen, ampak to je tako kruto... to so otroci....
Potem pomisliš, kaj se še dogaja -kako lahko nekega dne pride en psiho na delovno mesto nekoga in ga kar tako pokonča, al pa en drug psiho ti pripelje po avtocesti v napačni smeri vozišča in spet nastrada nekdo, nič kriv, nič hudega sluteč... In res me take črne misli preletavajo danes že cel dan...sem se že spraševala, a bom rabila kakšno strokovno pomoč, da se jih otresem
Ni pravično, da življenje postavlja na preizkušnjo take nebogljenčke, male otroke, malo večje otroke, mlade nedolžne ljudi.... Zakaj?
Močno upam, da bo mala Nina dovolj močna za boj s svojo boleznijo. Močno upam, da bosta starša zmogla ta njen boj z veliko optimizma in vere v življenje! 
Upam, da vas nisem preveč zamorila
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in 
