Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: *sanela* Kar se tiče ljudi ki so prišli iz ex - Yu pred 20 - 30 leti, je pa tako: Moja mama je prišla v Slo stara 20 let. Se je zaposlila kot čistilka in ni imela veliko stika z ljudmi tako se ni mogla naučiti perfektno govoriti slovensko. Morate vedeti, da so to večinoma ljudje z zelo nisko stopnjo izobrazbe ali celo brez in ki so jih slovenci gledali z visoka in se z njimi niso hoteli družit. Zato se naši starši niso mogli naučiti perfektno govoriti slovensko. S tem se a 100%-no strinjam. Ker popolnoma enako velja za mojo taščo in mojega tasta. Hrvata sta in v Slovenijo sta prišla delat kmalu po polnoletnosti in po poroki. Oba imata samo osnovno šolo in eprav je bilo pred 30-imi leti lažje dobiti službo kakor danes, je vseeno jasno, da nista mogla postati neka državna uradnika ali celo kaj ve. Tašča se je zaposlila kot čistilka in je to še danes. Tast se je zaposlil kot zidar in je to še danes. In bosta oba ostala to do penzije čez nekaj let. Več kot 30 let delata vse tisto, kar je marsikateremu Slovencu izpod časti. Več kakor 30 let prejemata minimalno plačo. Več kakor 30 let v Sloveniji plačujeta davke, dohodnino, prispevke in vse ostalo. Nikoli nista stavkala ali protestirala in nimata niti enega prometnega prekrška, kaj šele kaznivega dejanja. V Sloveniji so se jima rodili trije otroci (dva sta še živa) in težav s slovenščino otroka nista imela nikoli. Pa tudi s hrvaščino ne. Doma se je govorilo hrvaško (in se še), na javnih mestih slovensko. Ja, tudi tašča in tast sta na svojih delovnih mestih srečevala predvsem njima enake in seveda z njimi govorila hrvaško. In večina ljudi, s katerimi sta se družila (družinski prijatelji) v Sloveniji, so bili sorodniki, ki so se prav tako preselili sem. Ja, prEselili in ne prIselili, če razumete razliko. In vseh 30 let sta istočasno podpirala tudi svojo državo, Hrvaško, saj sta tam lastnika nepremičnin - slavno hišo na Plitvicah pa sta zidala celo 2x (obakrat na kredite), ker so jima jo med balkansko vojno zbombardirali, odškodnine pa nista dobila, ker sta bila slovenska davkoplačevalca. A sta ostala po duši in srcu Hrvata in to prenesla tudi na otroka. Nikoli nista bila socialni problem - stanovanje sta si raje kupila na kredit (ta je bil že tretji), čeprav so jima ponujali občinskega. Sta ga hvaležno zavrnila in rekla, da sta zdrava in sposobna delati in da ne želita miloščine. In njun sin je sedaj moj partner. Hrvat, pa če ga režeš na pol. Vedno jasno pove, da je po državljanstvu Slovenec, po duši Hrvat in po srcu Jugoslovan - tudi to boste najbrž razumeli, kaj misli. In najin sin je pol Slovenec (po meni) in pol Hrvat (po njemu). In se piše na -ić. In nikomur na kraj pameti ne pade, da na to ne bi bil ponosen. V čem je edina "napaka"? Tašča in tast ne znata 100%-no slovensko. No, tašča zna bolje od tasta, še vedno pa sta oba daleč stran od "ideale". In? Kdo ima pravico to njima očitati, glede na vse ostalo? Popolnoma nihče! Ko njun sosed praznuje rojstni dan, onadva skozi stene v bloku poslušata gratis Avsenike in sosedu na čast nazdravita z eno domačo rakijo, ko pa onadva praznujeta, se pa vrti Thompson, sosed Slovenec pa nagne en cviček zanju. Problem rešen. In tudi, ko mojega otroka vprašaš "A je Robi kaku?", bo odgovoril "Nije". In? Povedal je tisto, kar smo ga vprašali, njegova jezika pa sta oba, slovenščina in hrvaščina.
|