Anonimen
|
Pozdravljene,
podira se mi svet. Imam dva otroka, 1,5 in 2,5 let in sem na pragu ločitve. Že nekaj mesecev sva imela krizo in v tem času (sicer ne vem kako), je pošla vsa njegova ljubezen do mene. Rekel je - večkrat, da me nima rad na način, kot jaz želim (torej partnerski), da ne verjame, da me bo še kdaj lahko imel rad drugače kot pa "prijateljsko". Prisegel mi je, da druge nima in mu res verjamem. Meni je družina vse in svet se mi je zrušil, ker vem, kako zelo sva se ljubila, kako zelo me je imel rad, zdaj pa naenkrat ne več. A veste kako boli, ko nekdo, ki ti pomeni vse na svetu (poleg otrok seveda), hodi mimo tebe, kot da si megla in da se te niti po naključju ne dotakne. Motijo ga drobne stvari na meni in tako je pošla ljubezen, je rekel. Jaz pa tako trpim. Sva se pogovorila, sem mu povedala, da se ločiva še vseeno lahko, splača pa se potruditi zaradi otrok in narediti vse, če se da, tudi o terapiji sva sprva govorila. A on v to ne verjame in se mu zdi brezzveze mi dajat lažno upanje, da me bo morda spet vzljubil, ker močno dvomi. Čist je spremenjen in ne vem, kako se bom pobrala. Meni se je življenje zrušlo in vedno, ko pogledam nič kriva otroka, si mislim, kakšna revčka bosta, pa tako sta navezana na oba, na njega še bolj, se mi zdi. In kakšno življenje ju čaka. Dva dni malo pri meni, dva dni pri atiju, sploh ne bosta imela doma, oz. bosta imela 2? Živimo pa pri njegovih doma, tako da skoraj nimam kam iti. Sicer me ne jaga, pravi, da bi lahko še malo skupaj živela, a jaz v takem res ne morem živet, ker mi srce krvavi, ker ga imam še zmeraj rada, on pa mene ne. Ne vem, kako bom preživela ta neizbežen udarec in kako, če sploh, se bom pobrala. Tudi v najbolj idealnem scenariju- če nekoč najdem enega, ki me bo neskončno ljubil (in sprejel tudi otroke), še vedno ne bomo prava družina. To mi je vzel in sem besna zaradi tega. Da si sploh ne predstavljam, da bom zato, ker me na lepem nima več rad, morala otroke deliti in bom pol časa brez njih, osamljena! Al pa če pomislim, da ju bo čez čas njegova nova partnerka vidla in vzgajala ravno toliko kot jaz, pa se mi sploh meša.
Jaz sem pripravljena vse storiti in se boriti za zakon, a če ni ljubezni z njegove strani, tako ne morem živeti.
Hvala, ker sem se lahko izlila. A ma katera kakšen komentar.
|
Natisni
naj te poljubček vsaj malo potolaži - saj za vsakim dežjem posije sonce
