Anonimen
|
Midva sva si pa želela drugega otročka, pa sva govorila, poleti pa bova. In kljub temu me je ta nosečnost poleti presenetila Potem sem nekaj časa samo jokala, gledala mojega dvoletnika, se spraševala kako bom zmogla (je bil namreč trmast, pa ponoči je zelo slabo spal). Testa nisem naredila, sem pa kar vedela in čakala, da pride menstruacija. Pa sem prišla k sebi in bila srečna - predvsem zato, ker je bil srečen moj partner. Drugi šok je bil, ko sem izvedela, da bomo imeli še enega fantka. Tri dni nisem mogla spati, ker sem non stop mislila na to, kako bom zmogla dva razgrajača, ki za povrh ponoči ne spita. Potem sem bila spet srečna in mojega fantka nebi zamenjala za punčko. Ko se je mali rodil, se je vse spremenilo, večji ga je lepo sprejel in hitro razumel, da ni več sam, postal je bolj samostojen. Spoznala sem, da sem bolj sposobna, kot sem si mislila, pravzaprav se mi zdi, da nimam čisto nič več dela kot prej, ker smo si pač stvari poenostavili, poiskali bližnjice, nekaterim stvarem pa smo se odpovedali. Res je mali pravi angelček, nič ne joče, miren, sam se zamoti... Zelo dobro razumem tvoje pomisleke, zato ti svetujem, da stvar prespiš in se poskušaš sprijazniti s tem, da vam je bil dojenček namenjen. Boš videla, kako bo lepo, ko bojo večji in toliko bolj povezani ravno zaradi majhne razlike v letih, vidva z možem bosta pa kmalu imela več časa zase. Drži se
|