2ursae
|
ohoj, mačke, lep pozdrav s šlaufa 
najprej najlepša hvala za vse prisrčne čestitke, ki ste mi jih zaželele tukaj gor (sem rabila kar nekaj časa, da sem se pretolkla skoznje), sploh pa za telegram – tolk sem bila vesela, da vam ne morem povedat, ker vem, da se je tkole, k smo raztepene po vsej Sloveniji, kar težko organizirat. Še enkrat najlepša hvala  , od hudiča ste.
Mi smo že od četrtka doma, sam se še nisem uspela spravit do računalnika, tud tole pišem kar v Wordu, ker vem, da bom pisala ves dan stavek po stavek. Skratka, Borči je blazno priden, je in spančka, tko da imam čas za počitek in za Anija. Ponoči spimo bolj tako-tako, mali se zbudi na cca 2 uri in hoče papat ... je pa res, da se hitro naje in tud s kupčki zaenkrat ni večjih težav, tko da je v pol ure spet nazaj v postelji. Men ni preveč naporno, ker mi ga moj prinese in odnese, tko da moja rita potuje le na relaciji postelja – stol  .
Najbrž mi ni treba posebej poudarjat, da imamo nejlepšo bebico pod soncem, s črnimi dolgimi laski, malim nosekom in jamicami v ličkih  . Sličico bom pripopala takoj, ko bom utegnila.
No, tkole, v nedeljo zvečer sem se en moment še veselo igrala z legicami, pol pa čutim, da mi je nekaj ušlo, in sem mislila, da sem se pač mal polulala, ko sem vstala, sem pa videla kri ... moj je poklical rešilca (sem imela nizko ležečo posteljico in sva se kar ustrašila, pa še tolk sem bila čez rok, da nikoli ne veš), ki me je peljal v P, moj je pa popokal Anija in ga peljal k babi. V P so ugotovili, da sem že 4 prste odprta in so me prijazno povabili naj ostanem. Dobila sem uno fino zeleno srejco in plašč in šla v porodno. Tam ni bilo praktično nikogar (jaz nisem videla niti ene porodnice, sobe so bile prazne, edin vsake toliko se je slišal otroški jokec), tko da so me takoj pobrili in poklistirali, vmes je prišel še moj v sexy modri halji in copatkih, pol pa sem šibnila v ta roza porodno sobo, kjer so se kar takoj lotili posla. Zdravnica me je pogledala, mi predrla mehur in začeli so se popadki, kar na minutko, dve. Pol je babica (ki je bila btw super, skoz mi je govorila, kako mi dobro gre, čeprav sem vedela, da nisem ravno ena perla, ki zna potiskat samo tam, kjer je treba – beri: ne v obraz) ugotovila, da so moji popadki nekvalitetni, da je se mali še ni spustil, tko da mi je odmerila umetne. Evo, tile umetno so pa od hudiča. Prijeli so takoj, mali je kar padu dol. Ko mi jih je naštimala, je mal zapustila sobo in sem mislila, da bom kar brez nje rodila, sem takoj začutila, da je mali že čisto dol. Pol je pršla, parkrat (mislim, da ene petnajstkrat – v enemu popadku 3x) sem potisnila (bolelo k satan, dejansko sem zraven neki cvilila, pa mi je babca rekla, da bo boljš šlo, če sem tiho in je bilo res tako) in že se je videla mala lasata bučkica. No, ostalo je le še formalnost – porodit telesce in posteljico, mala malica, prosim. Pol me je pa ena totalno neprijazna zdravnica zašila, pa ful so si me še ogledovali zaradi nizko ležeče posteljice in me pritiskali po trebuhu, da sem se spucala. Ej, to mi je bilo tko odveč, k ti tik po porodu, k te vse boli, še vsi prčkajo tam spodaj, kjer je vse razboleto  . Aha, še glede moje prekoračitve PDPja - rodila sem kakšen teden pred dejanskim rokom - mi je babica razložila, da če je bebica pokrita s tako belo sluzjo (kot je bil Bor), še ni prišel do roka in da mojmu manjka še kakšen teden. Zanimivo, ne, mi pa take zganjal zaradi prekoračitve .
Če me zdaj vprašate, a bomo mel še enega, je odgovor definitivno »ne«. Sem se vedno imela za persono, ki dobro prenaša bolečino, ampak pol urce umetnih popadkov so iz mene naredili eno totalno revo  . Pol sem bila pa še v sobi z eno, ki je bila na umetnih pet ur, men so šle kar kocine pokonci, ko mi je to povedala. Se mi zdi, da sem Anžeta rodila manj boleče in imam njegov porod v lepšem spominu – čeprav je trajal dlje, je bil manj intenziven.
Anže pa ... ko je prišel Bora pogledat, je bil še zainteresiran, ga je pobožal, zdaj doma ga pa sploh ne zanima. Tko da mu bratca ne vsiljujemo preveč (da bi mu npr. stalno »lej, kako Bor pančka«, »lej, kako Bor papa«), mimogrede mu omenim, da je lačen, če joka, da bo šel pa zdaj spat itd., sicer pa se moj ful trudi z njim in se mu ful posveča, stalno tičita skupaj in kaj štimata, jaz sem pa zraven, ko sem lahko. Je pa Ani zelo priden, čist neproblematičen in potrpežljiv ... me je kar mal strah zanj, da se ne bo vase zaprl (ok, saj nikoli ni bil kaj preveč odprt, ne mara nežnosti pa dost je samostojen) in v sebi tuhtal o mamici, ki ima zdaj drugega otročka ...
sicer me pa pestijo običajne poporodne težave: šivčki (ki so že skoraj ok), za domov sem pa dobila še en hemeroid , ki mi daljša obiske na wcju in pa seveda tista zoprna zaprtost, ko si ne upaš kakat, k te vse boli. Saj bo. Ko mi je hudo, grem pogledat tamauga sončka, kako ves ljubek sladko spanča, pa mi je lažje.
joj, po mojem imate zaenkrat dost, se vam še kaj javim, zdajle ravno toliko, da potešim prvo radovednost.
Ninočka, upam, da si še doma, pa drž se v ponedeljek ... saj se slišiva.
_____________________________
moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
