BAMBINA_
|
Ej, Majchi, ob zgornjem postu sem pa kar malo užaljeno murko naredila... saj veš tisto: "Ja, kaj pa moj Grišek?" No, pa si hitro popravila. Hvala, hvala. Tista Herminina zgodba je pa mene tako prizadela, da sem včeraj ob compu jokala kot dež, moj se je ful ustrašil kaj mi je, ker res redko jočem tako srčno... Potem sem se še celo noč premetavala in razmišljala o tej ženski in njeni ubogi punčki... Enostavno ne morem razumeti, kako za božjo voljo je lahko tako sebična, tako brezčutna do lastne hčerkice... Res kruto! Čeprav me nekatere napadajo, kdo sem, da jo obsojam... oh še predobro se spomnim, kaj vse smo prestali z Grišem. In, ja, imeli smo eno podobno situacijo, ko so laktati v krvi bili grozno pivišani (nekaj čez 7) in sobni zdravnik nama je razložil, da je to običajno pokazatelj nevroloških motenj. Ej, mislim, da mi je takrat srce nehalo biti... 24 ur smo bili v dvomih, potem so delali profil, ko so mu praktično cel dan odvzemali kri... Ampak mi2 sva že po nekaj minutah rekla: Ni važno, kaj bo. V vsakem primeru je naš. Radi ga bomo imeli, kakrkoli bo že... Eh pa se spet jočem. .... Ob njem sem bila 23 ur na dan (tisto uro pa sem odštela za lulanje, kosilanje...), ej, ona pa... ne, ne brezveze. Ne bom več o tem. sem ful zatežila zdaj. Se opravičujem. Skratka punce, Griša je danes dobil še poslednjič teofilin (zdravilo za spodbujanje dihanja), od jutri naprej diha sam. Nočko!
|