LEVASI
|
pozdravljene mamice in nosečke. Naj še jaz zapišem svojo porodno izkušnjo. Začela se je že v soboto, 8.9.2007 ko sem se sredi noči zbudila zaradi čudnih bolečin, kot ob menstruaciji. Seveda nisem vedela ali so to popadki ali ne. Odšla sem na stranišče in videla krvav izcedek. Krvi je bilo kar precej zato sem se ustrašila. Takoj sem začela posvečati malo več pozornosti in začela spremljati na koliko časa se pojavlja ta bolečina, predvsem pa sva se zaradi krvavitve ker sem se ustrašila po nekem času odločila da odideva na pot - proti Postojni. Popadki so bili že močnejši in tudi pojavljali so se že na 3 minute ko sva se vozila proti Postojni. Prepričana sva bila, da greva roditi. Prideva pred porodnišnico okrog 3 ure zjutraj in pozvoniva in rečeva da misliva, da sva prišla rodit . Ko sva prišla notri so me prijazne babice takoj priklopile na CTG in glej ga zlomka... popadkov skoraj nič več, odprta samo 2 prsta. Tako so se odločili, da nisem še za porodno sobo, ampak da me bodo zadržali v porodnišnici. Zjutraj sem imela pregled pri doktorju - mislim, da se piše Tašun - to je bil tako ekspresen pregled in smešen oz. čuden da niti sama ne znam povedati, kako mi je bilo čudno. Rekel je da še nisem za roditi in naj se grem sprehajati okrog porodnišnice namesto, da počivam, da mogoče pa kaj bo. Z mojim sva cel dan do 20. zvečer prebila skupaj okrog porodnišnice, v porodnišnici, itd. Poslala sem ga domov, saj se očitno mala še ni odločila da bo prišla na ta svet. Okrog 22. zvečer sem se odločila da grem spat, saj nisem spala od sobote, ker so se začele bolečine. Pa mi ni ratalo. Začeli so se popadki. Vzela sem svoj blokec v katerega sem si zapisovala že med nosečnostjo vse podatke in informacije v zvezi z nosečnostjo in dojenčkom in pridno pisala. Hotela sem zaspati, saj sem mislila, da pač še ni nič, saj je bil pregled zjutraj in odprta sem bila premalo. Popadki so se vrstili in po 5 urah predihavanja sem si rekla, zdaj je pa dovolj, da grem še na en CTG pa naj rečejo kar hočejo, saj me je že zelo bolelo. Ko sem prišla v porodni blok me je sprejela babica Alenka - zelo prijazna punca. Takoj sva se priklopili na CTG in tudi pregledala me je. Ugotovila je - da je ČAS. Poklicala sem še svojega fanta, da naj počasi pa kar pride. Po klistiranju so popadki postali zelo boleči in vrstili so se eden za drugim. Sledilo je tuširanje in bodoči očka je tudi že prišel. Med tuširanjem me je zafrkaval in spraševal če bova imela 4 otroke :-), od bolečine sem mu vrgla pogled in brez besed predihavala naprej. Ko sem prišla v porodno sobo so me priklopili na vse aparature. Prišla pa je tudi moja prijateljica - doktorica, ki mi je obljubila epiduralno, saj sva se srečevali že prejšnji dan v porodnišnici ko je letela ven in notri. Sem se bala da bo odšla kam in da bom ostala brez te "magične" injekcije. Ko mi je dala epiduralno sem začutila kako mi ubrizgava tekočino. Je rekla, da bo trajalo 45 minut da prime, ampak meni se zdi da je prijela že prej. Čutila nisem ničesar razen malih mravljincev po nogah. Od takrat naprej je bilo vse lažje. Z bodočim očkom sva se pogovarjala, smejala in računala koliko bo še trajalo, da pride na svet najina princeska. Med tem sta se tudi babici zamenjali in prišla je enkratna babica Nataša, katero moram pohvaliti, saj je bila izredno prijazna in nasmejana. Večno ji bom hvaležna za odnos, ki ga je imela v porodni sobi . Med porodom so popadki postali šibkejši in dodali so mi umetne. Ko je prišel čas za potiskanje smo začeli in stopili na našo skupno pot - da postanemo družina. Ati si je ogledoval laske ki so gledali ven in mi poročal kako izgleda najina punčka. Ob potiskanju nisem čutila nobenih velikih bolečin le nek pritisk tako da sem vedela da moram pritiskati. Ko je bil čas za porod sem parkrat močno pritisnila in najprej je prišla ven glavica in kasneje še ostal telešček. 9.9.2007 ob 9.19 uri se je rodila najina princeska. Sam porod se je zgodil zelo hitro. Babica mi je najino princesko dala na moj trebušček in začutila sem toploto njenega teleščka. Začudeno sem pogledala saj ni niti zajokala, vendar me je babica pomirila da je z njo vse v redu. Od sreče sem začela jokati, babica in ati pa sta nato poskrbela za popkovnico. Ati je korajžno vzel škarje in prerezal najino vez, ki naju je povezovala 9 mesecev. Ne znam opisati teh trenutkov, vendar še zdaj ko se spomnem začnem jokati. To je bil res prekrasen trenutek. Pogled v očkovih očeh pa je pokazal solzice sreče. Od takrat naprej smo družina in zelo smo srečni. Sledilo je umivanje in čiščenje najine punčke in potem sem jo končno dobila v svoje naročje. Mamica in ati sva bila najbolj srečna in zadovoljna saj sva končno spoznala najinega sončka. Ti trenutki mi bodo ostali v spominu za vedno. Rojstvo najine punčke naju je še bolj povezalo in ko vidiš nežne poglede svojega partnerja uvidiš, kako so moški ranljivi in razneženi ko doživijo rojstvo svojega otroka. Zdaj vem, da živiva za njo in da bova naredila vse da bo srečna. Malce sem bila dolga, vendar takšna je najina zgodba, ki si jo bova zapomnila za vedno. Ne da se natančno vsega opisati, vendar pomembno je, da bo ta izkušnja ostala z nama za vedno. Srečna sva, čeprav je včasih naporno in se še učimo, teh trenutkov pa ne bi želela zamuditi za nič na svetu. Naj še pohvalim osebje v porodnišnici Postojna. Vsi so bili izredno prijazni, še posebej v porodnem bloku. Manjše razočaranje je sledilo na oddelku po porodu, saj se ti nihče ne posveti za več kot par minut in že hitijo naprej. Saj vem, da imajo veliko dela, ampak včasih bi bilo dobrodošlo če bi posvetili kakšno minuto več tudi mamicam - sploh tistim, ki smo rodile prvič in se nismo znašle najboljše. Drugače pa nimam pripomb, saj je bila vsa izkušnja od sprejema do odhoda domov pozitivna. LP
< Sporočilo je popravil LEVASI -- 27.9.2007 15:54:03 >
_____________________________
Naša prva princeska se je rodila 9.9.2007. Druga princeska pa nas je osrečila 6.11.2009.
|