Anonimen
|
Evo mene po dolgem času nazaj. Hvala vsem za čestitke in držanje pesti. Biti mama je prečudovito in hkrati strašansko naporno, kar pa najbrž tiste ki ste že rodile še predobro veste, tiste ki pa še boste pa boste same videle. Še sreča da sem rodila v Postojni, kjer ti otroka previjajo in ga ponoči za 6 ur odpeljejo, ker drugače bi se mi od utrujenosti najbrž malo sfrcljalo .
Kot najbrž že veste sem šla v torek v P, ker sem že 1 teden bila odprta samo 2cm in brez popadkov so ma zadržali z namenom da mi dajo svečko za sprožitev. Pojma nimam zakaj so si premislili in tako sem dva dni ležala na oddelku in šetala okoli P, da bi se le kaj premaknilo. Pa ništa. V čertek so se zjutraj le pokazali popadki na 5 min, jaz še čutla nisem ničesar. V evforiji da je to moj dan, kličem moža da bo danes le nekaj, grem čez 3 ure spet na CTG in črta ravna. Čista depresija . Me pregleda G (tako grobo da so mi morali noge zvezat, sumim da mi je sam malo sprožil porod s tem) me poslal na sprehode okoli P in tako mi je začela odtekat voda na parkirišču pred Postonjsko porodnišnico. Hecen občutek, kar teče ven in ne moreš nič zadržati, naenkrat sem bila vsa mokra in topla med nogami. Grem noter do sestre, da mi je voda odtekla in ta me počasi pošlje v porodno. Tam seveda sledi britje in klistir, nič posebnega, tam sem še obrazce izpolnjevala in sprejela me je v porodno babica Nataša in me priklopla na umetne popadke, ker svojih sploh imela več nisem. Za mano je bila od 16h-19h, ko jo je menjala babica Sonja. Obe sta izredno prijazni, vsaka čast in pohvale. Mož je prišel ob 17h in sedel ves čas ob meni.
Umetni popadki so boleli ko hudič, imela sem jih 4 ure, vendar sem jih zdržala čim dlje kot se je dalo. Žal pa se še vseeno nisem odpirala, prišli smo na 3 cm in konec. Zdravnik je odločil da je čas za EA, da se bom s tem sprostila in se bom verjetno začela odpirat. Pa ni hudič, da sem še naslednje 3h bila odprta samo 3 cm. Bolečine pa ni bilo več nobene, EA je ZAKON!!!. Imaš popadke in bi lahko zraven mirne duše igrala karte. Pri meni je tako fantastično prijela, da nisem imela enega stranskega učinka, bolečina pa se je zmanjšala ne na tistih do 80% ampak na 100%.
Ampak žal porod ni napredoval in točno vem da je ob 23.40 G rekel, nič, bomo pa morali drugače zaključit zadevo, pripravite jo za sekcijo. Jaz pa v jok. Jokala sem ko mali otroci, ker me je strah operacij in uspavanja. Jokala sem ker se mislila da ne bom videla svojega  , jokala sem ker mož ne bo zraven......Pa mi G reče, da mi bodo samo povečali dozo EA in da je mož komot lahko zraven če želi . Vsaka jim čast za to. Tako smo čez 10 min že bili v operacijski, anesteziologinja je bila zakon, lepo me je pomirila, me vodila skozi postopek, ker sem seveda čisto vse čutila, vse od prereza, kako ga je ven vzel, kako je posteljico ven pobral, šivanje....bolelo pa ni nič.
Že ko je Žanovo glavico ven vzel je ta že zajokal, takoj mi ga je pokazal ko je prišel ven, mož je jokal zraven od sreče, potem so ga malo očistili in zavili in mi ga prinesli k obrazu, tako da sva se z lički dotaknila. Nikoli ne bom pozabila tega občutka in kako nežno kožico je imel.
Nato so ga odnesli, mož je šel zraven, malo poslikal, oblekli so ga in ga dali njemu na cartanje.
Mene pa sp zašili, po poti na intenzivno sem ju oba še enkrat videla, mož je samo jokal in govoril kako lepega sina sem rodila, da je tak lep kot jaz.......Prečudovita izkušnja, presrečna sem da se je takoj tako navezal nanj in ga od takrat naprej samo gleda in boža. Tudi previt ga že zna in preoblečt.
Jaz sem potem ležala na intenzivni še do sobote dopoldan, ko so me premestili na oddelek. Tam pa je tako kot v vseh službah. Ene so rojene za delo z , ene pa so kot hlodi. Marsikdaj se moraš kar malo sam zavzet, če ne ne izveš ničesar in nihče ne pove nič sam od sebe.
Žan je zdrav, kolki 1a, je najbolj lačen na svetu, odpre oči in v tistem trenutku zahteva mleko, če ne je cel hudič, dere se kot sraka in se ga ne da umirit, da bi se ga nahranilo. Očitno bo eden tistih, ko jih je treba najprej nahranit in šele nato previt, ker pri njemu še komaj folgam sebe pripravit . Ima izreden sesalni nagon, ves čas si vtika roke ali prste v usta in jih sesa.
Je tudi izredno močen, pri 3 dnevih je že sam dvignil glavico in je premaknil na drugo stran medtem ko je ležal na trebuhu. Tudi vidim da mu najbolj odgovarja spat na trebuhu, na hrbtu pa ima oči odprte kot sovica.
Je moj mali srček, ko pa se začne dret pa je sirena .
Ker sva oba zelo v redu, sem nahecala zdravnike da so naju spustili predčasno domov, tako da sva prišla domov že 5 dan po CR. Strogo ne smem ven 14 dni.
Počutim pa se super (razen kronične utrujenosti in zaspanosti), ker nimam več bolečin ki sem jih imela pred porodom, voda je šla iz mene in nisem več nič zatečena. Zdi se mi da bi maraton lahko šla tečt . Trebuh pa je še vedno velik, zgleda ko vreča špeha ali pudinga, upam da ga bo res vsak dan manj.
No, malo sem dolga, se bom še kaj oglasila vendar sigurno veliko manj, saj same veste kako je .
Čestitam seveda vsem ki ste rodile v tem času .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
spanju) ob 22,30 in prvo sem ga morala nahranit, ker je skoraj umrl od lakote. Šele potem sva se šla previjat in preoblačit. In sredi čiščenja ritke, sem dobila TORPEDO!
začela smejat. Matija pa je bil tako zadovoljen. Kako nebi bil - krstil je mamo. 
. verjetno je bil utrujen ker sva se zvečer kopala. 
ma mogoče kera kakšen nasvet glede pleničk.leon je vsako rundo previjanja čist moker na boku.sem probala pampers 3 pa so mu čist prevelike,enka pa premejhe. zavijem ga menda v redu. 
pogrešam....Tajda
.Imam čez eno uro pregled, držite pesti da se že kaj dogaja.Cukerček, kako si?
