Anonimen
|
Drage moje februarke, zelo sem žalostna . Včerajšnji in današnji Uz nista pokazala nič dobrega . Gestacijska vrečka je sicer v 10 dneh zrasla za 5 mm,ampak je za to starost (skoraj 8 tednov) zelo majhna (12mm) . Dr. Reš je sicer kar optimističen in me je na ponoven UZ naročil čez en teden. Če naslendji teden ne bo ok, bom morala na čiščenje. . Že dva dni samo jokam. Tako sem bila vesela, ker nama je po skoraj 3 letih uspelo, pa čeprav na umetni oploditvi. Tiste, katere ste dali postopek čez, veste, koliko živčne vojne človek prestane. Najprej čakaš v vrsti in na koncu plačaš, ker vidiš, da dnevi in meseci bežijo, potem trepetaš, če boš dobro odreagirala na zdravila. Tisto zbadanje z iglo in drogiranje ti postane vsakdanje opravilo. Vsak drug dan prevoziš kilometre, da se res spremlja rast foliklov. Potem te čaka boleča punkcija, ko ti z 20cm iglo iz jajčnikov spunktirajo pridelek. Če pridelek sploh je. Nekaterim se že tukaj ustavi. No, nama se na srečo ni. Potem trepetaš, če bojo našli toliko plavalčkov v spermi, kot je bilo jajčec. Potem doma trepetaš 3 dni, če se bo kakšno jajčece oplodilo. Ko prieš na transfer ves opupan čakaš, kaj ti bo zdravnik rekel - ali se je kaj oplodilo ali ne in če se je, si najbolj srečen človek na svetu. Misliš, da je že vse narejeno, pa pride še huje...ko ti zarodek vstavijo čakaš 14 dni na to, ali bo prišla ta rdeča ali bo pozitiven test. In ko je bil test pozitiven čakaš zopet 14 dni,da ti dr. z UZjem potrdi nosečnost. Takrat plavaš, takrat bi objel ves svet in takrat si milsliš: Jeeee, zmagali smo!!!! Pa žal ni vedno tako. Če prideš do te stopnje, da se na UZju pokaže, da je vse ok, potem res zmagaš. In ko ti dr. pove, da bi moralo biti drugače....se ti podere vse pod nogami. Ne prostnae mi drugega, kot da čakam do naslednjega torka. Do takrat vas bom le v ozadju brala. Punce, želim vam, da uživate vsak dan nosečnosti, pa če vam je še tako slabo.
|