Anonimen
|
Pozdravljeni! Bolj kot kakršnokoli nerganje ali potrebovanje pozornosti, pišem tole zase..da mi poveste iz vašega zornega kota, izkušenj..Cenim vaša mnenja, pri meni se pa vleče že zelo,zelo dolgo in ostanete mi samo še vi. Za pogovor.. Mlada sem še. Nekaterim se bo vse skupaj zdelo povsem enostavno,mene pa boli srce..Imam fanta, skupaj sva 7 let, že več kot eno leto pa čutim in vem,da to ni to. Enkrat sem že vsemu naredila konec, se preselila, a sem prišla nazaj. Zaljubljena sem bila v drugega, no, še vedno sem..Tokrat ne bom prikrivala, skrivala ali tajila, zato sem tudi anonimna. Nazaj sem prišla,ker sem si vtepla v glavo,da sem prizadela nekoga, ki si to ne zasluži, ker me je ljubil, imel rad..Rekla sem si, da bo konec mojih muh in premišljevanj o tem,da je trava drugje bolj zelena. Da se bom potrudila, ga vzljubila nazaj kot fanta (kot oseba je krasen človek) in ne bom več premišljevala o fantu, v katerega sem se zaljubila, s katerim prijateljujem, se imam lepo,se lahko obrnem nanj, itd. Ko sem prišla nazaj, se ni nič spremenilo. Enostavno ne ljubim ga več. Ne moreš reči,da ljubiš nekoga medtem, ko misliš na drugega in ga prevaraš. To vem. Dnevi, tedni in meseci premišljevanj so za mano. Postala sem izredno občutljiva oseba, razpoloženje mi nonstop niha in nimam več ciljev..Potem pa je prišlo kot strela z jasnega. Nosečnost. V redu, znak, da se moram umiriti in nehati razmišljati o tem, da nisem srečna. Konec koncev mi nič ne manjka, da ga ne ljubim, bom pa že preživela. Na otroka nisem bila pripravljena. Ne jaz, ne on. Sprijaznila sva se z dejstvom,da ga bova imela in živela življenje dalje. Ne vem več, kaj je bilo, usoda ali pač samo nenehno razmišljanje, nekega dne se je zadeva po naravni poti zaključila. Seveda me je bolelo, neznansko hudo mi je bilo, ker sem se pripravila na to, da ne bova več sama. Danes pravim,da je šlo za nek znak..Zadnji znak,da vzamem življenje v svoje roke in se zavem,da bom jaz tista, ki ga bo živela. A kljub temu,da je to že mesece nazaj, sem jaz še vedno tu. Vsak dan znova si rečem,da bom šla, v mislih pakiram stvari, a ko pride do tega, obnemim. Ljubim drugega, a ne upam stran. Bojim se, da bom izgubila varnost, da bom obžalovala to dejstvo, najbolj od vsega pa me je strah, da bom prizadela fanta. Seveda ga bom, a je bolje,da ga tako kot,da ga varam in ne spoštujem. Vse to vem, veste. Kljub vsemu temu pa ga ne upam pustiti. Saj mi ni slabo ob njem. Velikokrat si rečem,da bi morala biti zadovoljna s tem,kar imam, ne pa da drugje iščem srečo. Ampak misli in želja ne morem potlačiti, postala bi zagrenjena. Tako. Danes sem spet na tem,da grem. Če me ne bi ves čas klical in planiral najine prihodnosti, bi spokala in šla. A ne grem. Stara sem 25 let in nimam nobene moči, nobenega poguma ali veselja več..Če pogledam prihodnost..Če ostanem z njim, bom imela mirno življenje, varno in predvidljivo. Če grem stran..bom zaživela. Najprej mi bo sprva težko,ker ga bom prizadela in se bom s tem ubadala in se sovražila,ker sem to naredila, kasneje pa bom dihala. Vem. Ampak, povejte mi..Zakaj potem enostavno ne grem? Zakaj vedno znova in znova poslušam njegove želje, upanja in načrtovanja? Kdaj pride človek do te točke, da ne gleda več nase?
|