Pikabu
|
Zdaj imam pa končno malo časa, da se še vam posvetim bolj na dolgo. Oba otročka sta šla naenkrat spat, Ema sicer pomojem še ne spi, vsaj zdi se mi, da jo slišim, pa ni panike, važno, da vsaj malo počiva v svoji postelji. Hvala vsem, ki ste me pogrešale. Jaz sem tudi vas. Pa hvala vsem, ki ste držale pesti, da se hitro pozdravimo. Za nami je pa res pester teden, oz. 14 dni. Pred dopustom sta bila oba bolna, zaradi Eme smo še en dan kasneje šli, da bi ja sigurna bila dobra. V nedeljo je potem končno napočil čas, da smo se odpravili, Ema je bila vsa navdušena, je komaj čakala. Ko smo prišli dol, smo se takoj odšli kopat. Ker je bilo res zelo toplo, smo se kopali zunaj in je bilo krasno. Ema je uživala, še posebno v družbi svojega bratranca. Maks je tudi končno odkril novo dimenzijo vode in je začel noro čofotati, tega prej ni počel. Ko smo ga že nesli ven, se je on še vedno stegoval nazaj proti vodi, da bi še šel v vodo. Zvečer smo imeli malo težav s spanjem. Saj, ne vem, kje sem imela glavo. Maks je bil cel dan samo v plenički ali mogoče še bodiju brez rokavov čez, zvečer ga pa za spat ful oblečem. Revež se je očitno pregrel, tako da sem ga slekla samo do pleničke in je šel tak spat, pa še je težko zaspal. Res je trajalo, da se je malo ohladil. Sredi noči se je pa tudi zbudil, pa je pomagal čaj. Ko so vsi otroci zaspali, smo se pa spravili na rolerje. Svakinja itak obvlada in je malo učila naju z možem. Meni je še kar šlo, se očitno pozna, da sem malo z vozičkom rolala, možu je šlo pa tudi dobro, glede na to, da je bil prvič gor. Res je bil tak lušten dan in tudi večer. To je bilo pa tudi vse od našega rolanja. Naslednji dan smo še cel dan uživali v kopanju zunaj, bilo je grozno vroče, malo sem že kar težko prenašala. Ne vem, od kje mi ta občutljivost, ampak se mi zdi, da vse težje prenašam vročino. Se verjetno pozna, da imamo doma izredno mrzlo hišo. Zvečer sem nesla Maksa spat, nekaj časa sem bila še pri njem, da bi videla, če bo res zaspal, na kar ugotovim, da me kar trese, tako me zebe, soba pa vroča. Nič jasno. Ko je Maks zaspal, sem šla dol, si izmerila vročino in sem jo imela 39,6. Prepričana sem bila, da je samo od sonca, enkrat sem na morju že imela nekaj podobnega sončarici, pa se je naslednje jutro pojavila še driska. Katastrofa. Tisti dan se je tudi vreme pokvarilo, tako da so dopoldne ostali šli na sprehod, jaz sem počivala in si zbijala vročino, čez dan veliko preživela na WC-ju. Popoldne so se ostali šli kopat v notranje bazene, jaz sem se malo naspala. Naslednji dan je bilo podobno. Vročino sem še imela, le zbijala si je nisem več, pa večino časa na WC-ju. Popoldne so mi dali en "jegermaister". Sem mislila, da bom umrla. Po želodcu in črevesju me je dobesedno žgalo. Šla sem na stranišče, da se nisem tam pred njimi zvijala, pa najraje bi tulila. Ko je pa to šlo mimo, sem se pa v trenutku počutila boljše. Naslednji dan sem si potem celo že upala iti na sprehod. Ostali so se že dopoldne kopali, jaz sem se pa malo z Maksom sprehajala. Po kosilu sva imela namen se jim pridružiti in sem upala, da se bom lahko kaj kopala, pa se je vreme spet pokvarilo, tako da ni bilo nič, pa še Maksa sem prikrajšala za čofotanje. V petek je bilo končno lepo vreme in tudi moje počutje je bilo mnogo boljše. Sicer me je še vedno zvijalo, ampak sem lahko kontrolirala, kdaj grem na stranišče, tako da ni bilo panike. Ko smo pa odšli proti kopališču, smo ugotovili, da zelo piha, zato smo se raje kopali v notranjih bazenih. Ta dan zvečer, pred spanjem, pa ugotovimo, da ima Ema spet vročino. Jao, a še ni dosti. Zadnji dan smo se imeli namen še kopati, ampak nama je bilo hitro jasno, da s tem ne bo nič. Proti jutru se je pa še zbudila z jokom, sem se ful ustrašila, kaj je, se je pa pokakala. Jaz sem nas že videla v bolnici, saj sem bila prepričana, da se je nalezla od mene, pa se je kasneje izkazalo, da ni driska, da je prejšnji dan popila preveč vode in jo je tako nagnalo, da ni mogla zadržat in ji je ušlo v hlače. Ko je šla kasneje kakat, je bilo že vse normalno. Vseeno smo se pa odločili, da gremo kar domov. Vročine sicer ni imela, ampak nismo več hoteli reskirati. Ustavili smo se še pri mojih starših, ogledali smo si stanovanje mojega brata , tam nama je kapnila ideja, da gremo lahko za Emo čevlje kupit. Namen sem imela, da bi šli ta teden med tednom, pa ima možek spet tako službo, da ne pride dovolj zgodaj domov, tako da na srečo smo se spomnili to v soboto in ima Ema že čevlje za poroko. Popoldne je pa minilo v pospravljanju, pranju. Nekaj stvari me še sedaj čaka za pranje. Tako je minil naš dopust. Če odmislim vse bolezni, je bilo super. Me pa zdaj kar malo paranoja daje za morje. Prej niti pomislila nisem, da je možno, da kdo takrat zboli, zdaj me pa kar malo skrbi, da se ne bi ponovilo. Pa tale vročina me malo skrbi, res opažam, da vse težje prenašam, včasih sem pa tako uživala v takem. Ah, bomo že preživeli. Sicer imamo pa na morju tako klimo v hotelu in bo tudi lažje.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|