mamuška
|
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo In še to, čim začnemo preveč komplicirat zadeve ni v redu. Krožnika z mize se ne sme vrečt na tla pa gotovo, zvečer je treba it vmit zobe in spat brez debate, v avtu smo privezani, spet brez posebnih debat. Ko hodimo ob prometni cesti se držimo za roke, brez izjem in debat. Drugače sploh bit ne more. O takih in podobnih rečeh jest z otrokom, predvsem z dveletnikom ne debatiram, ker sploh za to ne sme bit pogajanj. Če gremo pa s tobogana zdaj, al pa čez 15 minut, to je pa stvar o kateri se zmenimo. Tukaj pa naj le gradi otrok svojo voljo in dostojanstvo. Ampak se spet zmenimo in se potem tega držimo. Strinjam se s tistim delom od krožnika do pogajanj. ampak zaradi tega ni treba ne ene čez riti ne drugačnih udarcev. Moj otrok je daleč od pridnega angelčka, kot dojenček je bil hudo hiperton in asimetričen, zelo zahteven dojenčke, ogromno fizioterapij sva dala skozi, kasneje so se pojavljali drobni vzorci hiperkinetičnega otroka, ki ima vse možnosti da postane hiperaktivec. Danes je star 4 leta in 4 mes, do danes je dobil po riti točno 2 x in obakrat samo zato, ker sem JAZ pregorela in na njem sprostila svojo napetost. Vse ostalo, od metanja krožnikov do zapenjaja pasov pri nas nikdar in nikoli ni bilo predmet debat in razprav - to tako je in pika. Blazno me pogreje, ko starši odsotnost tepeža enačite avtomatsko z liberalistično in totalno permisivno vzgojo, pa to niti najmanj ni res! Moj otrok ne dobiva po riti, pa ima prav tako zelo jasno in ostro začrtane meje, ki jih sicer vsake toliko preizkuša, jih pa ne prestopa. Res pa je, da sem 3 leta delala polovično, dokler mi je zakon to dopuščal, da sem z njim prebila ogormno časa, vlagala vanj ogromno energije, potrpljenja, vztrajnosti, doslednosti (!!!!) da smo malo prepovedovali, pa ogromno razlagali, da smo resne in stroge prepovedi vedno utemeljili, od malih nogic dalje, da noben zakaj ni dobil samo odgovora "zato" ali "zato, ker sem jaz tako rekla", pač pa vedno pojasnilo in razlago. Kljub vsem razvojnim težavam, kljub opozorilu na hiperkinetičnost (smo upoštevali priporočila in jo zaenkrat odpravili), na možne vedenjske težave, se mi do danes še ni vrgel po tleh in nekaj nerazumno zahteval, kričal za brezveze, ker bi uveljavljal svojo voljo in trmo - pa so mi vsi grozli, kako s 3. svečko tudi to pride. Ni prišlo in tudi zdaj ni na vidiku, ker pri nas velja pravilo, da se lahko z lepo besedo vse zmenimo, za vreščanje in tuljenje smo pa gluhi. Po prvem poskusu je obupal, brez ene čez rit. Moje mnenje je, da eno čez rit uporabljajo starši, ki imajo veliko premalo časa za svoje otroke, veliko premalo energije in potrpljenja in ki jih muči slaba vest zaradi vsega naštetega. potem 1 x, 2 x 3x popustijo, ker se jim otrok smili, ravno toliko, da otrok dojame vzorec "če sem dosti tečen, mama popusti" in na koncu sta običajno 2 možnosti: ali mama popusti in mulček zmaga ali pa faše eno čez rit. Kdo je kriv? Mulček ne, kriva je mama, ker je danes reagirala drugače, kot prejšnjič!! Otrok pa je zmeden in naslednjič ne bo popustil -če sploh bo-, ker bi vedel, kaj dela narobe, ampak samo zato, da se bo izognil eni čez rit. Je to smisel? Zame ne. Vzgaja se z zgledom.Žal zgledi niso samo naši, saj je povprečen starš od doma odsoten 9 ur in teh 9 ur je otrok nekje, največkrat v vrtcu, kot del množice, kjer se mora uveljavit. Tudi tam pobira zglede, najraje take, ki to niso. ALi jih otroku iz riti in glave izbiješ z udarcem ali z besedo in razlago ter svojim drugačnim zgledom, je predmet razprave. Jaz prisegam na drugo, čeprav je prvo nekakšna bližnica in verjetno prej uspe. Kdor trdi, da je netepen otrok nevzgojen otrok, nima pojma o pojmu. Naš otrok ne tepe, ne pljuva, ne praska, ni nesramen, ne trmari, pozna in upošteva meje, v vtrcu je vedno pohvaljen kot tisti, ki uboga, sodeluje, pomaga drugim, ne povzroča konfliktov, jih pa rad rešuje, pa se sam niti spomni ne, da je bil kdaj tepen. Ker ne tulimo in ne mlatimo, presneto dobro ve, da gre zares, kadar kdo resno povzdigne glas. Svojim letom primerno tudi nosi "odgovornost" in posledice svojih dejanj. Kaznovan je prav tako redko, morda 2 x letno in običajno je to odvzem sladkarije. Za to, da postaviš meje in jih ohranjaš, ne rabiš udarcev. Rabiš pa čas, poslušanje otroka, energijo, vztrajnost, DOSLEDNOST, včasih naravnost neizprosnost, pa veliko potrpljenja. Vsega tega v dnašnjem tempu tako zelo ni, zato pa pojejo udarci čez rit, ki v končni fazi zelo malo ali pa nič ne rešijo.Otrok, ki ne uboga na lepo besedo, tudi na grdo ne bo, se bo pa uklonil iz strahu pred bolečino. Sama sem bila tepena 2 x, enkrat pri 10-tih in enkrat pri 16-tih. obakrat sem zelo hudo potrudila, da me je oče udaril. Obakrat se mi je opravičil in tudi povedal, zakaj me je lopnil. Tisti pogovor po tem je naredil veliko več, kot klofuta prej. Kot mule me pa nikdar ni niti frcnil, pa sem bila skozi vso OŠ in SŠ "vzorna učenka". Le kako mu je uspelo?
|