Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: wahoo
Ali starši kdaj udarijo otroka?
V katerem primeru?
Kako pogosto?
Ali je to vzgojno?
Ali udarci krepijo starševsko avtoriteto?
Kako na udarce reagira otrok in kako se po tepežu počutijo starši?
Meni se zdijo zgoraj zastavljena vprašanja zavajajoča in že apelirajo na odgovore. Moje mnenje je precej bolj celostno.
Vzgoja je en zelo težak, dolgotrajen, vsakodneven in spreminjajoč se proces, ki je odvisen od zelo veliko dejavnikov. Ne le od staršev, tudi od otrok. Nekateri otroci so precej enostavni za "upravljanje", drugi otroci pa človeku vzamejo zelo veliko energije, predvsem zato, ker je treba znati reči ne in še hujše, ker moraš biti bolj trmast kot tvoj otrok.
Zame so vse oblike nasilja enako mnogo boleče. Meni je kot otroku bila najhujša oblika nasilja ignoranca. Nekaterim je hujše kričanje, koleričnost, nekaterim kaznovanje, odvzem dobrin, nekaterim pa fizična kazen. Vendar govorimo o eni in isti stvari - nasilju. Vendar se v naši družbi tretira fizična kazen (nasilje) kot najhujši možni zločin, ostale vrste nasilja so pa čisto sprejemljive.
Kaj naj starš stori, če dobi nekega zelo pogumnega in vztrajnega otroka? Konkretni primer: Otrok skače na cesto. Vztrajno se trga iz roke in teče na sredo ceste. Vsak dan. Odmaknit ga ne more, ker je to cesta, poleg katere morata hodit, ker je to pot v vrtec. - Starš poskusi zlepa. Pove mu, da tega ne sme. Poskusi spet zlepa. Poskusi odločno. Poskusi še bolj odločno.... V vseh primerih otrok še naprej dela neumnosti. Starš poskuša s posledico. Ni učinka. Poskuša mogoče z drugo in tretjo posledico. Ni haska. Poskusi s kričanjem. Poskusi z ignoranco.... Še vedno nič. Otroka drži za roko in ga vleče (to je skoraj isto kot udarec, a ne). Otrok tuli, se meče po tleh, se izmuzne in spet steče proti prihajajočemu avtomobilu. Starš ga že vidi pod avtom v svoji glavi, ampak na srečo ga ujame, potegne nazaj in mu eno primaže čez rit.
Jaz sem načeloma proti fizičnemu nasilju, vendar menim, da obstajajo potencialne nevarnosti, pri katerih je bolje, da starš na silo doseže svoje, četudi z eno po riti, kot da obvelja otrokova. V resnici mora vedeti, da obstajajo reči, ki so večje od njega, mora imeti neko spoštovanje do reči (v zgornjem primeru promet) pa četudi na račun strahu. V bistvu večina ljudi funkcionira na osnovi strahu. Zakaj nek otrok npr. takoj spusti gorečo svečo iz rok, čim mu nekdo reče, da je to nevarno, drugi pa se mora opeči, da bo enako reagiral? Ker so otroci različno mnogo preplašeni. Otrok, ki ni preveč pogumen, bo svečo spustil prej, tisti, ki pa preizkuša meje, bo pa šel do te meje, da se bo opekel. Kaj je zdaj bolje, pustiti otroka, da doživi naravno posledico (opeklino, da ga zbije avto....) ali ga v zadnji fazi pred naravno posledico po riti, če je to pa vendarle učinkovito v večini primerov? In vbistvu je pri odraslih enako....funkcioniramo na enak način kot otroci....reči, ki nam niso všeč, delamo, ker nas je strah posledic. Grem v službo ob šestih, ker če bom zamudil, bom posledično brez službe, zato ne zamujam. Če sem bolj pogumen, bom probal, kolikokrat se sme zamuditi, preden te vržejo ven.  Umijem si zobe, ker me je strah, da bom imel gnile, ker me je strah posledične bolečine in posledičnega zobarja, pa seveda zato, ker me je strah, da bi smrdel vsak dan.
A je potem smiselno, kadar ne zaleže noben razgovor (včasih se otroci z nami pač ne strinjajo v vsem, torej razgovor ne zaleže), noben strah pred posledico, noben strah pred ignoranco, tuljenjem, vendarle otroku dati eno čez rit? Po moje da je. Ker je ena čez rit mnogo manjša posledica od tega, da te zbije avto ali da se opečeš...
Ena čez rit se mi zdi smiselna tudi v primeru, če te otrok fizično napade, pa če je pri tem seveda toliko star, da se zaveda, kaj dela. Otrok mora vedeti, kaj se mu bo zgodilo, če bo sredi ceste nekoga napadel. Tisti sredi ceste mu bo vrnil mnogo huje, kot mami ali ati. In nikakor se mi ne zdi, da ga s tem učiš nasilja. Naučiš ga, da če bo otrok nasilen, da bodo drugi do njega ravno tako nazaj nasilni. Da to ni najbolj priporočljivo izvajati. Ves čas govorim o eni po riti, da me ne bi kdo narobe razumel, ne govorim o vsesplošnem fizičnem nasilju. Govorim tudi o zelo konkretnih primerih, ne kar vsevprek.
Pa še to se mi zdi, da se človek v vsakem primeru počuti slabo, kakršnokoli nasilje izvaja in se mi zdi neumesno deliti te skupine. Ne more se eden, ki z otrokom dva dni ne govori, počutiti dobro. Tudi če se je zdrl na ves glas ali celo žalil, poniževal, se gotovo ne počuti dobro. Vzmemimo drug primer, da je moral otroku nekaj odreči, reči NE....poznam mame, ki tega niti narediti niso sposobne, veliko njih, pa niti ene, ki bi se pri tem počutila dobro, kljub temu, da vedo, da je to za otroka dolgoročno zelo ok, in v končni fazi ne poznam nikogar, ki bi se počutil ok, ko je otroku dal eno čez rit. Torej same stresne situacije, prav gotovo. Glede na počutje pa težko kategoriziramo, kaj je zdaj najbolj modro storiti, kadar veš, da se mora otrok drugače vesti, kot se, pa si poskusil že milion možnosti - ponavadi v končni fazi izbereš ali:
- tisto, pri kateri te najmanj peče vest, se ti otrok najmanj smili (za ceno tega, da si ali sam žrtev ali pa je otrok nevzgojen in se spušča v hude nevarnosti)
- točno tisto varianto, pri kateri prideš do rezultata, da otrok deluje v skladu z varnostjo ali čim podobnim (konkretno, da ti ne skoči na cesto)
p.s.: seven, veš, moža si izbereš sam, če ti ni všeč, se ti ni treba pretepati, ampak se ločiš, preden se udariš. Poleg tega ti ni treba skrbeti za moževo varnost, ampak od njega pričakuješ, da bo že vzgojen in odgovoren, ko ga spoznaš. Od otroka se povprečen starš pač ne loči kar tako, pa čeprav sta si z otrokom popolnoma neskladna ali četudi je npr. otrok zelo trmast, vztrajen in pogumen. Za otroka moraš skrbeti, ga usmerjati in voditi. Seveda je daleč najboljše mirna, preudarna, prijazna položna in ljubeča pot. Včasih pa ta pot postane nepričakovano trnova, strma, težka, ti pa utrujen od skakanja po teh trnih. Takrat se odločiš, da mladi kozliček ne more več tekati naokrog po teh trnih in strminah, ampak ga veselo potegneš (včasih tudi z eno po riti) na mirno, preudarno, prijazno, ljubečo in položno pot. In verjami mi, obema je v življenju posledično boljše. no, lahko pa tekaš z njim po trnih, tudi to je varianta, vendar se meni zdi daleč preveč neprijetna izkušnja, tako za mladiča, kot za starše. Dolgoročno imajo vsi psihične posledice. Kaj pa vem....
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, da ji jaz eno pripeljem. 
. 
je stara skoraj 2 leti in je nisem nikoli udarila. ko pride do "krizne" situacije se najprej pomirim (prestejem vsaj do 5 
), vedno so se z mano pogovorili. spomnim se, da sem si mislila, da bi mi blo boljse ce bi tu in tam po riti dobila, kot pa vsa moraliziranja 
Razmišljam pa, kako bi vzgajala svoje lastne otroke... Moj mi pravi, da bi bila dobra mami. Jaz pa sem prepričana, da ne. Ker sem perfekcionist in ker sem bila sama tako vzgojena, bi najbrž otroka udarila. G r o z a ...
in 
tebi! 
