Anitka
|
Pika kapo dol Mislim, da ni kaj za dodati. IZVIRNO SPOROČILO: pika74 ...ob vsem tem pisanju se mi poraja samo še ena primerjava: a) kaj bi bilo, če bi se odločila za pri 19-ih, torej takoj, ko sva s fantom postala par in b) kaj bi bilo, če bi se za odločila pri 26-ih, torej takrat, ko sva s fantom dosegla svoje cilje in "pogoje" za to, da postaneva starša. Primer a) - imela bi zaključeno srednjo šolo - recimo, da bi brez problemov zanosila in rodila zdravega - ker oboji starši niso ravno premožni, bi se na začetku najbrž stiskali pri enih od staršev - posledično bi najbrž prišlo do kakšnih trenj na majhnem prostoru - iskala bi kakšno stanovanje - morda bi imela srečo in od države dobila kakšno mini garsonjero, ki bi jo s težavo plačevala - on bi se najbrž moral takoj po srednji šoli zaposliti in če bi našel službo, bi bila plača najbrž bolj mizerna - jaz bi po zaključeni porodniški iskala službo in predvidevam, da me delodajalci ne bi ravno z odprtimi rokami sprejeli (si predstavljate njihove pomisleke... jah, pa mlada mamica... pa velikokrat boste na bolniški... pa samo srednjo šolo imate...) in - morda bi našla kako službo v kaki štacuni in delala po 6-7 dni v tednu - tudi moja plača bi bila najbrž bolj mizerna - mogoče bi bila vmes še kaj na zavodu... mogoče leto, dve, morda tudi več... in država bi me morala kar pošteno podpirati, če bi želeli preživeti z malim ... se pravi bi bili državi kar v breme - otrok bi najbrž dobil vrtec in država bi od mizernih plač dobila bolj male zneske... kolikor vem, so cene za vrtce vezane na višino plač... - najbrž bi se doma s partnerjem kaj prepirala... saj veste, če je kriza, potem so tudi prepiri hitro tu in - najbrž bi bil tudi otrok pod stresom... in ko bi šel v šolo, bi imel najbrž kake težave... z učenjem, saj bi se mu premalo posvečala....skratka...bolj žalosten scenarij....morda bi kasneje celo izgubila službo, saj bi imela samo srednjo šolo... Zdaj pa poglejmo še primer b) - pri 26-ih letih imava oba zaključen faks, solidni službi in trdno streho nad glavo... odločiva se za in recimo, da se nama rodi zdrav otrok. - otrok ne potrebuje nobenih otroških dokladov, podpore države - midva ne obremenjujeva države na noben način, saj država lahko mirno skrbi za tiste, ki so stari do 35 let in imajo malega , in nimajo strehe nad glavo... - stroški za vrtec so nekoliko višji, saj je tudi plača višja. - otrok od naju dobi veliko več ljubezni, saj se mu posvečava 100%, posledično tudi ni pod stresom in lahko gradi na svojih samozavesti, znanju... Midva sva se odločila za primer b. In če bi še enkrat živela, bi se še enkrat odločila za primer b. Žal pa sva ob načrtovanju družine ugotovila, da imam jaz neprehodne in vrečkaste jajcevode. In temu se reče bolezen. Neplodnost. Na nek način bi temu lahko rekli tudi invalidnost. Najprej sem se vprašala, kaj sem naredila narobe, da se je to zgodilo. Ginekolog mi je zagotovil, da krivda ni na moji strani. Spraševala sem se, če sem se morda preveč ukvarjala s športom. Morda sem ob športu poškodovala kaj na jajcevodih? Raznorazni dvomi so švigali po moji glavi. Iskala sem razlog. Ginekolog mi je povedal, da do tega pride zaradi kakšnega vnetja. In ker sem vedno imela zelo visok prag bolečine, tega morda niti nisem čutila in zadevo sem tako nevede prebolela. Recimo. Če torej ne bi bila "invalidna" ali "bolna" ali "neplodna", bi lahko zanosila tako pri 19-ih ali pa pri 35-ih ali pa pri 40-ih. Starost torej tu ne igra vloge. Ne gre mešati jabolk in hrušk. Starost pri sami zanositvi igra vlogo edino v tem pogledu, da se odstotek zanositve z leti zmanjšuje. Vendar ne v toliki meri, da po 35-ih letih ženska z zdravimi rodili ne bi mogla zanositi. Če pa je ženska "bolna", "neplodna" ali "invalidna", jo je potrebno zdraviti, pa naj bo to pri 19-ih ali pa pri 35-ih ali pa pri 40-ih letih. Se opravičujem, ker namenoma uporabljam te "grobe" izraze, kot so invalidnost, bolezen... ampak rada bi poudarila to problematiko.... Tretja dimenzija pa je tu želja po otroku. Otroka si v demokratični družbi par "zaželi" takrat, ko je za starševstvo dovolj "zrel". To pa se lahko zgodi kadarkoli. Edina omejitev je pri tem biološka. ... o tem se da še veliko povedati... morda celo filozofirati... v praksi pa je vse skupaj še nekoliko bolj kompleksno. Lp
_____________________________
Upanje umre zadnje! Moja sreča je postala popolna 25.5.2008 ob 17.45, ko se nama je pridružil samo najin sonček Gal. http://gal2505.moj-album.com/
|