tadruga
|
zdajle, ko se mi druga nosečnost končno pozna, so se mi začele dogajati prav neverjetne stvari.
stara sem 22 let, srečno poročena, z zdravim sinom. ko sem prvič zanosila, sem se s podporo moža odločila, da faks (ki mi niti malo ne diši, če priznam) prestavim na prihodnje čase in da imava najprej 2, 3 otroke, dokler jih imava brez telesnih problemov. če me bo šola kasneje mikala, zakaj pa se ne bi vrnila na faks čez pet, šest let, še vedno bo tam. moram tudi napisat, da ni nobene potrebe, da bi se šolala, ne materialne ne moje osebne želje po tem.
no, pa srečam onega dne nekaj sošolcev iz srednje šole. in oni meni kar naravnost, ob pogledu na moj trebuh, rečejo "kaj ti še nisi slišala za kontracepcijo?" najprej sem mislila, da se hecajo, ampak sledilo je še nekaj zelo resno mišljenih opazk o tem, kako si uničujem življenje, kako zapravljam najboljša leta, kako oni ne prenašajo pamžev, če se ne počutim grozno s to postavo  .
nakej dni kasneje sem srečala še cimro iz dijaškega doma. potegnila me je na stran in mi rekla, da me že pri prvem ni razumela, zdaj me pa mora resno opozorit, da že izgubljam pamet. da je od mene vendar kaj več pričakovala.
saj mi je malo mar, kaj si mislijo moji sošolci, se mi pa zdi vse skupaj kar strašljivo. se je vam, pa če ste bili na eni ali drugi "strani", dogajalo kaj podobnega? ker meni se zdi, da se je folku strgalo...mislim, vsaj tiho bi bili.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Preden sem zaživela življenje odraslih (resen partner, služba, otroci, skrb za gospodinjstvo, finance...) sem se želela izživeti, iznoreti... In ni mi žal. Še danes se rada spominjam norih dni v tistem obdobju, ki je bilo eno lepših v mojem življenju. Ne želim si ga več nazaj, ker mi je dovolj zabav, vendar pa tista leta ne bi dala za nič na svetu. 
.
