BAMBINA_
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Tut jaz sem se ravnala po principu najprej "štalca pol pa kravca". Pri 18-tih sva z fantom šla od doma, adaptirala hiško, ki sva jo kupila, jo opremila, vmes sem diplomirala, poročila sva se, oba sva imela službi, no mož ima malo firmo...in evo pri 24 imam malega sinčka. Veliko težkega je za nama, ni bilo lahko, visoke kredite bova še nekaj let odplačevala, toda jaz sem ponosna na naju, še posebej na moža..tako pridnega in vstrajnega, bi težko še kje srečala. Sem se pa počutila precej čudno, ko smo imeli pred tremi meseci obletnico OŠ. Bila sem edina na svojem, edina poročena, edina sem imela otročka...ostali so živeli še vedno doma, ga žurali, nekateri hodijo v službo, drugi so na faksu, tretji so na zavodu, za žure in bencin jim dajejo mamice, razmišljajo le o tem kam bodo šli in kaj bodo oblekli. Čeprav sem sama po naravi zelo odpulena je bila razlika med nami več kot očitna. Toda oni me niso nič postrani gledali, večkrat so mi dali vedeti, da sem jih zelo prijetno presenetila..tako mlada, pa imam že vse. Tko da vsak po vsoje, kakor komu paše... Mogoče se bo pa nama prau kmau zmešalo, pa bo šlo vse cugrunt Da sta pri 18 bila sposobna (finančno in zrelostno) kupiti in adaptirati hišo, lahko samo . Na svojo življenjsko pot si lahko ponosna, zakaj potem anonimnost
|