Tantadrujček
|
Nati, zakaj misliš, da če otroka krstijo kot dojenčka, da mu vero vsilijo? To samo pomeni, da ga vzgajajo v veri že od majhnega, ravno tako, kot ga ti npr. vpišeš na kakšen krožek ali v glasbeno šolo, ko je še premajhen, da bi se sam odločal in se pač odločiš ti namesto njega. Saj zato smo starši, da se odločamo za svoje otroke, dokler niso dovolj stari. Kdo pa pravi, da otroka zanima glasba, kljub temu, da je hodil v glasbeno šolo toliko in toliko let? Saj če si krščen in si hodil k verouku in ko odrasteš, ne verjameš v Boga, potem to ne pomeni, da si kristjan. To samo pomeni, da si se odločil drugače, kot so se tvoji starši na začetku zate. Tukaj ne gre za siljenje v nič, ampak za vzgojo.
Jaz kot starš sem in bom svoje otroke dala krstit (midva sva sicer oba verna in nimava težav z usklajevanjem glede tega vprašanja), če pa se bodo, ko bodo dovolj stari, odločili, da ne verujejo v Boga, pa itak ne bom imela kaj naredit. Ne strinjam se z izsiljevanjem (kot je izkusila dorina), ker se s tem dela sama škoda (pa naj bo to pri veri, športu ali čem drugem) in mislim, da če otrok izbere drugačno pot, da jo je pač izbral. Vem pa, da me bo bolelo, če bo izbral popolnoma drugačno od moje, tega se pa pač ne da zanikat. Mi je že pri bratu težko, ko ima precej drugačna prepričanja (ker itak vera potegne sabo tudi določen sistem vrednot).
Vem pa, da je bilo meni vedno lepo kot otroku, ko sem hodila k verouku in praznovala praznike. Mi je bilo sicer težko hoditi vsako nedeljo k maši, ko pa sem iz navade prišla v osebno vero, se je pa tudi to spremenilo. In moram priznat, da sem staršem ful hvaležna, da so me dali krstit in me kdaj tudi proti moji volji "zvlekli" k maši. Če bi mi pustili popolnoma proste roke, bi se iz lenobe odločila drugače, pa ne samo pri veri. Vem npr., da je moje starše zelo prizadelo, ko sem se po dolgih letih treningov odpovedala športu, s katerim se sicer onadva oba ukvarjata in sta me vedno vzgajala v to smer. Ampak enkrat sem ugotovila, da pač to ni zame in sem nehala. Je bilo hudo, ampak sta sprejela mojo odločitev. Še vedno pa mi je od tega ostala potreba po rednem gibanju in mislim, da s tem, ko sta me od malega vozila s sabo, nista zgrešila v vzgoji, ampak sta celo dobro opravila.
Evo, sem se razpisala, verjetno ena redkih s tega vidika v tej debati  . Kar se pa tiče osnovnega vprašanja teme, se mi pa zdi, da je lahko dokaj velik problem, če je en veren, drugi pa ne (pa tukaj govorim o veri, ne o formalnostih, kot je to, da ima en zakramente, drugi ne, v Boga pa ne verjame ne eden ne drugi) ravno zato, ker vera ni samo ali verjameš, da Bog je ali pa da ga ni, ampak gre za malo bolj obsežno stvar, predvsem gre za vrednote in odnos do popolnoma vsakdanjih situacij. Tukaj mislim, da je bistveno, da se pogovorita o tem, kakšne so vajine vrednote in prepričanja, saj če so enaka, potem je dejansko krst, verouk in ostalo samo stvar dogovora.
Pa še to: če je en veren, drugi pa ne, ni treba, da neverujoči naredi zakramente (kar je pomojem celo nesmiselno, če ne verjame v Boga). Lahko se poročita v cerkvi, s cerkvenim obredom, le da je obred enostranski, torej da pred Bogom obljubi le verujoči, neverujoči pa pač ne obljubi pred nekom, v kogar ne verjame.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. In včasih imam občutek, kot da me jemljejo kot tretjerazredno, ker pač se še nisem srečala z Bogom 
. In tu je včasih kak prepirček, sploh glede 
in kake zakramente bo vse imel. Na srečo je mož vedno na moji strani in zna reč tašči (svoji mami) tudi naj utihne! In pol je mir neki cajta 
. 
