ronja
|
Hm, lahko ni nobenih problemov, lahko so pa veliki... Odvisno, koliko sta se pripravljena prilagajat... Če se hoče on cerkveno poročit in mu misliš ti ugodit, boš morala ti naredit vse zakramente (se krstit, obhajilo, birma, vse, skratka, uradno boš kristjanka)... Če te to ne moti, ni nobenega problema. Če pa te, pa je... Isto je z otroci. Ok, jih hoče krstit, pa hoče tudi, da grejo k verouku? Koliko se je pa on pripravljen pri tem prilagodit svoji ateistični ljubici? Vsekakor se mi zdi pametno, da dorečeta vsaj večje stvari (krst, verouk, poroka...) - seveda, če sta že tako daleč po 10ih mesecih... Sama sem bila z enim vernim fantom, nisva imela zaradi tega kakih večjih problemov, ampak je bil to prvi fant v najtniških letih in seniti nisem nameravala z njim poročit (on bi se pa kar ) Se pa ne bi hotela cerkveno poročit, ker mi ni všeč ceremonija in ker nočem obljubljat tega, kar tam zahtevajo, da obljubim... Se mi zdi grdo do res vernih, če ne mislim tako. Lahko pa vzameš to samo kot izraz ljubezni do dragega in da je vse skup igra in potem lahko delaš karkoli in je ok... Odvisno kako gledaš, ni prav in narobe, po moje...Saj jaz tudi hodim na basket tekme in navijam za mojega lubija, če tako gledaš - pa prej nisem imela pojma ne o pravilih ne o sojenju ne o ničemer... Ampak zdaj me zanima in se mi ne zdi, da bi delala proti sebi... Vera je pa lahko malo bolj kočljiva, če jo resno jemlješ... Ostala dva fanta - torej tudi ta, s katerim sem ostala za nedoločen čas, hehe:) sta ateista in moram priznat, da čeprav to ni bil problem takrat, mi je to bolj všeč... POtegne to še kake druge vrednote za sabo, pa hece, pa tabuje... skratka, zdaj sem bolj sproščena. Ampak to ej samo oseben občutek, si pa pač spraševala tudi za osebne zgodbe, čeprav z nobenim nisem bila poročena...
|