Anonimen
|
Baguska hvala za iskreno mnenje. Tole bi dodala glede sovraštva. Ne sovražim njega v tem smislu, kot človeka, sovražim njegova dejanja. Njega v bistvu še vedno ljubim zato se zavedam, da je bolje, da se ne srečujeva, ker bi si gotovo spet padla v objem. Glede na izkušnje prijateljic pa opažam, da je včasih lažje, če si na nekoga jezen in si misliš: "Res si me ne zasluži, kaki bedak, kaki luzer, kaki nehvaležneš, nima pojma kaj zamuja, kaj ima". Tako žensko kot sem jaz bo stežka našel, ker ga bo verjetno spregledala. Jaz sem bila preveč mehka in krotka, preveč popustljiva, dovolila, da mi je po glavi hodil, zato pa je veza obstala. Saj ne rečem, v splošnem je dober človek, ampak od tega se ne da živeti. Od lepih besed se ne da živeti. Se pa zavedam, da filozofija "Moški so prasci" ne koristi nikomur in tega se skušam ubraniti (pritiski raznih kolegic itn). V bistvu sem zelo pozitiven človek, čeprav rojena v januaarju in zato včasih malo preveč realistična. Če je to res kar praviš, da sem se sama odločila za otroka, potem imam pa res smolo v življenju. Sama sem se res odločila za prenehanje jemanja tablet, ker mi je zdravsteno škodovalo. In čisto na hitro beseda o tem: menim, da je to zelo fino, moški prevalijo odgovornost na žensko češ: "jej ti to svinjarijo in se zastrupljaj, jaz kondoma ne mislim uporabljat, ker mi ni tak užitek". To je zelo zgrešeno po mojem mnenju. No, ampak če se vrnemo nazaj; jaz prevzemam odgovornost za otroka v polni meri (še za partnerja zraven), sem mislila, da je to več kot očitno. Nikoli nisem niti pomislila, da bi partnerja s tem zadržala, ker za tako slabo se pa spet nimam. Sem inteligentna, sposobna, uspešna, privlačna, močna osebnost, ne vem zakaj bi morala moške loviti s tem? Je pa res, da sem po drugi strani samo ženska, ki sanja o družini in otrocih. Bog mi odpusti, če sem ga tukaj polomila. Davek bo visok, pa me ne skrbi toliko zame, kot za otroka. Jaz bom zmogla svoj life, svoje breme ki sem si ga naložila, vendar otrok brez očeta pa dostikrat ni lahko biti (skozi to preizkušnjo sem šla tudi sama). V bistvu si otrok, ki živi samo z mamo še toliko bolj želi, da bi imel trdno družino z vsemi člani - ali lahko razumeš globino tega dejstva? V bistvu, če se iskreno vprašam kaj si ta trenutek želim: da bi bil otrok zdrav in srečen. Partner je pač odigral svojo vlogo kot jo je. Nisva skregana, lahko bi nadaljevala. Vprašanje tu je: ali bom jaz v taki poziciji srečna, ali bom lahko dajala ljubezen otroku, če bom polna negativizma, ker me bo on dušil? Kar se tiče partnerja: pogrešala ga bom, mislila sem, da je on premija v mojem življenju. Včasih sem raje zatisnila eno oko in si rekla: pa saj ni tako slab. Sprejemati se moramo v dobrem in slabem, sem si prigovarjala, čeprav se mi je zdelo, da večkrat jaz poskram tisto slabo. Mogoče sem pa res jaz taka tečnoba, da me ne more prenašati, posebej sedaj v nosečnosti, sem si prigovarjala. In tako kot je končal (po e-mailu) si mislim, da ni imel druge izbire. Ali prekiniti vezi, ki jih nisva mogla končati, ali pa trpeti naprej. Saj tudi moški niso zadovoljni, če vidijo, da žensk ne morejo osrečevati. On enostavno potrebuje eno bolj "free" žensko, ki bo bolj lahkotno vse jemala, ki ne bo imela naporne službe, ki mu bo recitirala v verzih in zapela: " Dragi moj preljubi, pridi na kosilce, že diši na mizi..". Jaz to nisem zmogla ob vsem kar je po drugi strani zahteval od mene: dobro službo, dobro plačo, pametno žensko,.. čeprav je to zanikal v stilu; jaz bi rad svojo žensko preživljal, ker sem glava družine. A ko sem rekla, da bi delala po 4 ure do otrokovega 3.leta, je takoj pripomnil, da to pa ne gre, da bova imela premalo denarja... To so taki tipi karakterjev pač, na oblakih . Neodgovorni. Saj večinoma ko berem zgodbe na tem forumu, ugotavljam, da imajo ženske probleme z maminimi sinčki oziroma z nezrelimi moškimi. Če se vprašam, ali bi ravnala kako drugače, če bi vedela vse to; da bi. Ali bi ravnala drugače, če bi prebrala vse te forume prej; verjetno ne, vsak potrebuje svojo izkušnjo. Upam, da se bo življenje res nadaljevalo samo še pozitivno in da bom srečala koga, ki bo lahko z menoj stopil v korak. ampak do tja je še dolga in naporna pot. Imam veliko stvari še započistiti v srcu in v glavi. Težko zaupaš moškim, če te takole izneverijo. Hvala vsem, ki pišete. To je zame kot zdravilo. Želim vam prekrasen dan in veseli december. In še tole: preden sem napisala svojo zgodbo, sem stisnila fige in si rekla, upam, da se na moji temi ne bodo skregali. Evo, pa ni ratalo. Izgleda je to neizbežno. Ampak iz nestrinjanja med prijatelji se rodi resnica, pravi en pregovor. Tako, da upam, da bomo tudi v bodoče prijateljsko nastrojeni in se ne bo tale tema končala z vojno .
|