Anonimen
|
Z možem bova kmalu dokončala hišo. Verjetno se tako zgodaj za hišo ne bi odločila, ampak so naju vzpodbudili moji starši, kupili parcelo in zgradili do strehe. Oče je rekel, da se oba čutita dolžna, da mi pomagata, ker sem jaz že kot otrok veliko pomagala njima in ker pač čutita dolžnost, da mi pomagata priti do strehe nad glavo. HVALA JIMA ZATO, pa še za veliko več, ker vem da imam starše na katere se lahko kadarkoli obrnem, pa ne samo zaradi denarja, ampak zato, ker mi vedno stojita ob strani.
Vzela sva kredit, da si urediva pritličje, da bi selahko vselili, ostalo bi pa delali sproti.
Medtem, pa sta se ločila tast in tašča. Premoženje sta si razdelila in tast bi si kupil majhno stanovanje. sedaj živi v nemogočih razmerah- v vlažni sobi brez kopalnice. ima majhno pokojnino in komaj preživi iz meseca v mesec. Na kosilu je vsak dan pri nas, pa še za zraven mu damo, da ima za večerjo. Ko je dobil denar za stanovanje, je rekel da bi se vselil z nama, da bi si uredil v kleti ( ni v zemlji ampak je zunaj) stanovanje. V bistvu se nama to ni zdelo slabo, ker ne bi imel tako velikih stroškov, ker z denarjem žal ne zna pa bi midva skrbela za njega. Pa ne mislit, da nama je šlo za denar, ker iz njegovega žepa za naju ni šlo nič in ta prostor bi za ureditev prišel na zadnje na vrsto. Nikoli ni bil neka konfliktna oseba, vedno se je lepo pogovarjal. In sedaj sva spoznala, kaj pomeni, ko tiha voda bregove dere. Naj povem, da smo sprejeli to odločitev, takrat ko sva vzela kredit in smo omete, estrihe, kopalnico, (naročili notranja vrata) naredili tudi spodaj za njega. In ko je najin denar pošel in smo začeli trošit njegov denar, se je pa začelo komandiranje. Da kaj midva rabiva to, pa ono in je samo zajebaval. Enostavno z ničemer ni zadovoljen in samo nerga. mož mu je neštetokrat rekel, da naj neha in da je on rekel, ne rekel, jokal je, da ne ve kako bo sam živel v stanovanju, da ne bo zmogel stroškov, ki so veliko večji od te sobe, kjer živi. In pravi, da mu je žal, da si ni kupil stanovanja, da bi imel svoj mir. Slabo mi postane, ko pomislim, da bomo pod isto streho, ker nimava denarja, da bi mu ga vrnila. Tolažim se s tem , da ima svoj vhod . Žalostno se mi zdi, da možu meče pod nos, da mu je vse dal. Kaj mu je dal, če je pa dal za sebe? Moji mi z eno besedo sploh ne omenijo, kaj so mi dali, pa iščeta vse možne veze, za popuste in onadva ne bota živela v tej hiši, tast pa bo.
Sedaj, ko bi se morala veseliti, da gremo na svoje, me obdaja STRAH, kako bomo živeli. No, ena rišitev je, ki bo izvedljiva nekje v 5letih. Z možem sva se določila, da mansarde ne bova urejala, tako dolgo dokler ne izplačava kredita, tako da bova še poleg mesečne anuitete, vplačala koliko bo šlo na mesec. Potem pa bova vzela kredit in tastu kupila stanovanje. Ampak to bo v najboljšem primeru v 5 letih. ta čas pa ....bogve kako bo .
Prej, ko je bil brez vsega, je jokal in jokal kako teško živi, midva sva se pa sekirala in mu hotela pomagati, sedaj pa .......
kar sem si skuhala, bom pač pojedla in molila, da čas čimhitreje mine.
Kaj češ, bila sva naivna, morala bi poslušati mojo teto, ki mi je govorila, da to ne bo v redu, jaz pa sem mislila, oh kako si zlobna, da ne bi pomagala človeku v stiski. Butl, butl, butl,JAZ!!!
|
Natisni
Pa srečno.
. 
. 
sva se, ker sva mu nasedla. Sedaj pa ga ne morva pustit v tisti sobi- vzela sva denar, njega pa pustit tam kjer je- tega res ne moreva.
