Gina
|
Vidva sta pa oba malo "čudna" . Najprej mali doseže svoje, potem ga nagradita, vmes se pa še spričkata za brez veze... Pri nas niti jaz niti moj ne bi pustila, da mali nag skače. To ni zdravo, ker se lahko prehladi. Torej nima pravice do izbire. Amen. Oblečen bo takrat, ko jaz to hočem, ker imam vzrok za to, on pa je še premajhen, da bi sam s trmo odločal, kdaj bo njemu pasalo, da bi ga oblekli. Pa ne mislit, da nimamo čisto vsak dan borbe s tem. Logično da sem utrujena od tega, ker vzgoja je trdo delo, zoprno in naporno velikokrat, ampak če bo pri dveh letih že ukazoval in trmaril čez trupla, potem si ne predstavljam, kaj bo čez 10 let. Če bi se pa že zgodilo, da bi otrok dosegel svoje - mogoče zaradi partnerja, ki zahteva, da bi dala otroka na ignore (kar zame ni ignore, ampak to, da je otrok dosegel svoje, tam kjer nima pojma, kaj je zanj ok), potem pa sigurno ne bi otroku obula čevljev. Če je partner odločil, da ne bo otroka oblekel, naj ga pa še obuva. Jaz ga ne bi nagradila, naj se sam zmeni. In jaz obuvanja v tem primeru ne razumem kot to, da bi se otrok rad odkupil, ampak da zdaj pa nekaj zahteva od mene - spet. Zakaj bi spet otrok iskal meje in šel čez njih? Ne, jaz sem tu, da mu jih postavim, čepšrav mi je še tako težko in hudo. In osnovna stvar pri vzgoji je ta, da se naučiš prenašati otroka tudi takrat, ko izvajaš posledice in ko je tebi ravno toliko hudo za otroka, kot je njemu hudo, ko mu nočeš čevljev zavezat - v tem konkretnem primeru. (Tukaj seveda ni šlo za običajno reakcijo, ko ti otrok prinese čevlje, ker gresta ven - v tem primeru mu jasno obuješ in zavežeš čevelj brez vprašanja, saj otrok pomaga pri odhodu ven s tem, ko sodeluje) Tisti izrek - kar seješ , to žanješ - čisto velja. Ampak ne v s,mislu, če bom jaz prijazen, bo otrok tudi, ne, ne....(briga otroka za to, bolj kot si prijazen, v smislu da popuščaš, manj te upoštevajo nekateri) če bom sejal tako, da bo otrok vedel, kje so meje, bom požel zdravega, prijaznega, zadovoljnega otroka - če ne pa ne , otrok niti s sabo zadovoljen ne bo. Tvoj mož v bistvu ni imel prav,( pa je imel prav - oboje). Pa ne zato, ker ni hotel obuti otroka, amapk zato, ker ga ni oblekel, ko bi ga bilo treba, in zato, ker je bil potem užaljen. Užaljenost ni na mestu, ker je otrok ne razume. In preveč časa je minilo od takrat, ko je otrok trmaril, da bi razumel, zakaj ga zdaj oči noče obuti. Zihr ni povezal dogodkov. Iz tega razloga to nima smisla. Če bi bil starejši, bi bilo ok, tako pa ne. V principu pa je vendarle za moje pojme bilo ok, da je vsaj razmišljal v smislu, da on ni naredil ok, da bo moral drugič drugače in tudi to je ok, da je nameraval nekaj ukrenit v zvezi s posledico. Le izbral jo je malo nerodno. Če mene vprašaš, se jaz vseeno v principu bolj strinjam s tvojim možem, kot s tabo.
|