PIKA
|
Tako sem jaz to zimo ob 19 zvečer v najhujšem mrazu, ob cesti, v ovinku, kjer so ljudje kar noreli od hitrosti skoraj dve uri pazila na povoženo srno, ki je od strahu hotela še enkrat odleteti na cesto. Zasačila sem tipa, ki jo je povozil, ko pa sem mu rekla, naj gre z mano pomagati živali, je dal gas in izginil v temo. Ostala sem sama, še sama ne vem, koliko številk sem poklicala, od centra za obveščanje, društvo proti mučenju živali, sto različnih lovskih družin, vse prijatelje, ki so lovci. Ko sem že skoraj obupala, se je ustavil gospod, ki je od prijatelja lovca bil obveščen, kje sem in mi vsaj delal družbo do prihoda dveh lovcev, ki jih je nekje izpraskal moj prijatelj, ker so vsi ostali odpovedali. Žival sem morala držati z vsemi močmi, ker je bila od strahu čisto nora, vsa sem bila krvava, že skoraj sem omagala. Želela sem jo sama odpeljati na veterinarsko postajo, vendar je nihče ni želel sprejeti v oskrbo, ker za ranjene divje živali nikjer nimajo zatočišča, vsi se jih otepajo. Svetovali so mi, naj tega ne počnem, ker je za tako žival zdravljenje in oskrba v zaprtem prostoru tak stres, da lahko od tega pogine, vsaj izkušnje kažejo tako. Zato jo je veliko bolje usmrtiti takoj, potem pa jo prištejejo k odstrelu v času lovne sezone (le kdo jim verjame). Dobro, vsekakor sta prišla lovca, ki sta ji verjetno takoj prerezala vrat, ker sem ju prosila, da če mislijo streljati, naj počakajo, da grem v avto in odpeljem. Hvaležna sem gospodu, ki mi je delal družbo in mi pomagal nekako zaščiti sedež v mojem avtu, saj sem domov prišla kot iz klavnice. Res, da je moj partner revež vsega navajen, ampak bi morali videti njegov obraz, ko me je zagledal, bila sem kot Rambo. Koliko psov in mačk sem tako že reševala, toda ta s srno je res bila huda! Za pse imamo na Obali vsaj zavetišče, pa je lažje.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
na pustovanje, ko zagledava na cesti psa, zraven pa mojo prijateljico. Ustavila sem in mi je povedala da je nekdo povozil psa (ni bil njen) in da je že dva krat klicala policijo in da čaka že pol ure. Pes je bil v šoku, ker sploh ni hotel s ceste. Vozniki so vozili mimo kot norci, eden je pripeljal s takšno hitrostjo, da sem mislila da bo oba zradiral iz ceste. Potem sem klicala policijo še jaz in sem se drla če so normalni al kaj da se še kdo lahko tukaj ubije. rekel je da so na poti in da nimajo fraj patrulje. Ja super no. Pol sem še klicala na radio city, da so obvestili voznike. Ustavilo se je še nekaj mimoidočih, midve sva se pa odpeljali, ker je Lucija postala sitna. na radiu sta slišali obvestilo eni dve ženski, ki sta potem odpeljali psa v veterinarsko bolnico. no in danes preberem v Večeru, da psu ni bilo pomoči in so ga morali usmrtiti. Kot veste azila v Mb več ni in 'naše' živali vozijo v dramlje. Ti so potrebovali dve uri, da so se pripeljali v MB. Voznik pa ni imel s seboj ničesar, kar bi za ranjenega psa bilo potrebno. 
. 
ja, halo? Policija ima na smeno toliko in toliko patrulj in če se ob istem času zgodita dve hudi prometni nesreči, umor, rop, in nekdo povozi psa al pa nekomu avto ukradejo, kdo mislite da ima prednost????? 
Stokrat slišani očitko na račun policije, ko jih pa rabmo, so pa kr ql, ne? 
in ja ljudje hitijo/mo naprej, vedno se nam kam mudi in rezultat, vedno manj je takih ki pomagajo, kar je res žalostno a tudi to je resnica. 
