|
PIKA -> RE: Ko vidiš na cesti živo nitje USTAVIŠ IN POMAGAŠ (2.3.2006 10:25:38)
|
Tako sem jaz to zimo ob 19 zvečer v najhujšem mrazu, ob cesti, v ovinku, kjer so ljudje kar noreli od hitrosti skoraj dve uri pazila na povoženo srno, ki je od strahu hotela še enkrat odleteti na cesto. Zasačila sem tipa, ki jo je povozil, ko pa sem mu rekla, naj gre z mano pomagati živali, je dal gas in izginil v temo. Ostala sem sama, še sama ne vem, koliko številk sem poklicala, od centra za obveščanje, društvo proti mučenju živali, sto različnih lovskih družin, vse prijatelje, ki so lovci. Ko sem že skoraj obupala, se je ustavil gospod, ki je od prijatelja lovca bil obveščen, kje sem in mi vsaj delal družbo do prihoda dveh lovcev, ki jih je nekje izpraskal moj prijatelj, ker so vsi ostali odpovedali. Žival sem morala držati z vsemi močmi, ker je bila od strahu čisto nora, vsa sem bila krvava, že skoraj sem omagala. Želela sem jo sama odpeljati na veterinarsko postajo, vendar je nihče ni želel sprejeti v oskrbo, ker za ranjene divje živali nikjer nimajo zatočišča, vsi se jih otepajo. Svetovali so mi, naj tega ne počnem, ker je za tako žival zdravljenje in oskrba v zaprtem prostoru tak stres, da lahko od tega pogine, vsaj izkušnje kažejo tako. Zato jo je veliko bolje usmrtiti takoj, potem pa jo prištejejo k odstrelu v času lovne sezone (le kdo jim verjame). Dobro, vsekakor sta prišla lovca, ki sta ji verjetno takoj prerezala vrat, ker sem ju prosila, da če mislijo streljati, naj počakajo, da grem v avto in odpeljem. Hvaležna sem gospodu, ki mi je delal družbo in mi pomagal nekako zaščiti sedež v mojem avtu, saj sem domov prišla kot iz klavnice. Res, da je moj partner revež vsega navajen, ampak bi morali videti njegov obraz, ko me je zagledal, bila sem kot Rambo. Koliko psov in mačk sem tako že reševala, toda ta s srno je res bila huda! Za pse imamo na Obali vsaj zavetišče, pa je lažje.
|
|
|
|