nejcko
|
Pesem od lepe Vide Lepa Vida je pri morji stala, tam na prodi si pelnice prala, Črn zamor'c po sivem morji pride, barko vstavi, praša Lepe Vide: »Zakaj, Vida! nisi tak' rudeča, tak' rudeča nisi, tak cveteča, kakor ti si prve leta bila?« Vida Lepa je odgovorila: »Kak' bi b'la rudeča in cveteča, ker zadela mene je nesreča; oh, doma bolnó je moje dete, poslušala sem neumne svete; omožila sem se, starca vzela! Malokdaj sem s'rotica vesela; bolno dete cel' dan prejokuje, celo dolgo noč mož prekašljuje. Črn zamor'c ji reče ino pravi: »Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morja vzdignejo, ti z mano pojdi, srčno si ozdravit rano. Kaj ti pravim, pote, Vida zala! je kraljica španska me poslala, ji dojiti mladega kraljiča, sinka njen'ga mlad'ga cesariča. Ga dojila boš ino zibala, pest'vala, mu post'ljo postiljala, da zaspi, mu pesmi lepe pela, huj'ga dela tam ne boš imela.« V barko Lepa Vida je stopila; al ko sta od kraja odtegnila, ko je barka že po morji tekla, se zjokala Vida je in rekla: »Oh, sirota vboga, kaj sem st'rila! Oh, komu sem jaz doma pustila dete moje, sin'ka nebogljen'ga, moža moj'ga z leti obložen'ga!« Ko pretekle so b'le tri nedelje, jo h kraljici črn' zamor'c pripelje, Zgodaj Lepa Vida je ustala, tam pri okni sonce je čakala. Potolažit' žalost nezrečeno poprašala sonce je rumeno: »Sonce, žarki sonca, vi povete, kaj moj sinek dela, bolno dete!« »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev'ci so držali, in tvoj stari mož je šel od hiše, se po morji vozi, tebe iše, tebe iše in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.« Ko na večer pride luna bleda, Lepa Vida spet pri okni gleda, da b' srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila: »Luna, žarki lune, vi povete, kaj moj sinek dela, bolno dete!« - »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan's so vbogo s'roto pokopali, ino oča tvoj je šel od hiše, se po morji vozi, tebe iše, tebe iše, se po tebi joka, od bridkosti njemu srce poka.« Vida Lepa se zajoka huje. K nji kraljica pride, jo sprašuje: »Kaj je tebi, Vida, je zgodilo, da tak' silno jokaš in tak' milo?« Je kraljici rekla Vida zala: »Kak' bi s'rota vboga ne jokala! Ko pri okni zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, je iz okna padla mi visoc'ga kup'ca zlata v dno morja globoc'ga!« Jo tolaži, reče ji kraljica: »Jenjaj jokat' in močiti lica! Drugo kup'co zlato bom kupila, te pri kralju bom izgovorila; id', kraljiča doji moj'ga sina, da te mine tvoja bolečina.«ž Res kraljica kup'co je kupila, res pri kralji jo je 'zgovorila; Vida vsak dan je pri okni stala, se po sinku, oču, mož' jokala. O, hrepenenje, hrepenenje ... z njim je tako zelo težko živeti, brez njega nemogoče.
< Sporočilo je popravil nejcko -- 23.3.2006 23:24:29 >
|