Anonimen
|
... nekoga, ki ni moj mož!!! Spoznala sva se že pred časom, imela kratko aferico (brez sexa). Bil je pred poroko, tudi jaz takrat še nisem bila poročena. Še huje, takrat sem bila njegova študentka... Razlika v letih ni bila tako očitna, le nekaj let. Nikoli prej nisem partnerja prevarala, nikoli, tukaj pa se mi je zalomilo. Najprej sva bila "prijatelja", jaz sem vedela, da mi je prevelik prijatelj in sem se dooolgo držala nazaj, dokler se mi niso zašibila kolena ... Verjetno sem sama naredila napako, saj sem mu na eni zabavi pustila, da mi je prišel čisto preblizu. Dolgo časa sem držala distanco, pa je bil preveč spreten. Začelo se je verjetno nehote iz obeh strani. Bil je moj prijatelj... Hodila sva na kavice in iz najinih pogovorov in druženja se je razvila majhna ljubezen... Imela sva toliko skupnega, v tistem majhnem času (3mesece) sva se do potankosti spoznala... Skoraj. Povedala sva si težave, poslušala en drugega. Bilo je lepo,čeprav sva grešila!! Pogovarjala sva se ure in ure, pred drugimi skrivala najino skrivnost. Vedela sem, da se bo poročil, pa nisem imela moči, da bi ga odrinila od sebe! Želela sem si ga, čeprav sem vedela, da njegova »žena« doma probuje belo obleko!! Sama sebi se sploh nisem zdela taka bitch, ker sem pač to počela. Zavedala sva se resnosti in ko sva že oba vedela, da delava narobe, ko naju je že oba močno pekla vest, sva nehala. Ni bilo lahko. Sms-ji so še vedno leteli sem in tja... On se je čez en mesec poročil, jaz dve leti kasneje... Oba sva vedela, da ni prav, vsak dan sva se slišala, videla... Si dala majhen poljub in odšla domov... Nisva pa imela "jajc", da bi stvar izpeljala do konca... Bilo mi je težko, nisem si mislila, da si bom dovolila zaljubiti se v drugega... in tako sem potem nekaj časa trpela, a sem ga končno pozabila... Nisva se slišala, si več pisala sms, mejlov... Nič. Pozabila sva... Pozabila sem ga.......... ...... do nedavnega. Srečala sva se. Nehote. Čestital mi je za poroko..... Močno mi je stisnil roko in me pogledal v oči. Vedel je kaj se z mano dogaja, kaj vse sem v tem času že naredila. Tega ni zvedel od mene. Ni vedel za poroko in ostale stvari. Malo se je pozanimal o meni. Ne vem pri kom. Nisem bila sama, s prijateljico. Rekla sva si par besed. Bil je drugačen, vsaj zdel se mi je. Od znotraj me je trgalo, kar naenkrat bi se mu obesila za vrat in ga poljubila... Spet mislim na njega, čeprav mi doma nič ne manjka... Pogrešam ga... Želim si ga.... Zakaj!?! Vem, kaj delam, vem in sem jezna sama nase, ampak to je v meni. In peče me vest pred možem, ki ne ve ničesar, jaz pa se obnašam kot zaljubljena najstnica. Sram me je, ampak si ne znam pomagati, ne vem, zakaj me še vedno privlači in zakaj si ga želim. Sram me je!! Ne zaslužim si tega kar imam, ali pa tega ne znam ceniti !?! Morda bi mu morala povedati, pa ne morem... Strah me je, strah me je mojega obnašanja.Sama se ne poznam take. Doma imam vse. Vse kar si želim, oz. si mislim, da si želim. Jaz pa nisem zadovoljna in iščem neko navidezno srečo nekje, kjer je ni. Tako lahkomiselno razmišljam, vsake toliko časa v mislih odtavam k njemu. Ko sem ga želela poklicat, se ni javil, drugič se nisem jaz. Zapleteno :(
|