cincamarinca
|
Ob zgodbah, kot je tvoja, mi vedno prihaja na misel vprašanje, ali je res vse brezupno... Pravzaprav ne vem, ali želiš kakšen naš komentar ali si se želela le izpovedat. Kot je že rekla lenika, je težko kaj konkretnega napisat, ker ne vem, kaj je bilo s tem odnosom, kakšna so bila ta partnerjeva dejanja, ki so te prizadela, zakaj je tvoje srce ugasnilo zanj (T&N-??? ). Pa kljub temu nekaj vprašanj in misli tebi v razmislek – odgovorila si boš tako sama, kot tudi sama najbolje veš, kaj še želiš. Z ljudmi, s katerimi smo si najbližje, se lahko najgloblje ranimo (mi njih, oni nas). To je dejstvo. Ker se bolje poznamo, je ta rana seveda bolj globoka kot med kakšnimi znanci, s katerimi imamo bolj površinski odnos. Vprašanje je, kaj s tem narediš... Boli te, ker je pozoren in ljubeč, ker se hoče spremenit. Zakaj tega nočeš? Kako veš, da bi bilo življenje enolično, da ne bi bilo bolje? Misliš, da ni možno, da ga je ta resnična misel na to, da bi te izgubil, dokončno streznila? Hudo mi je zate. Iz tvojega pisanja veje velika bolečina. Naj ti povem, da se je tudi meni zgodilo, da sem čutila... skoraj apatijo, bi lahko rekla, do svojega partnerja. Tudi zaradi nekega njegovega dejanja oz. dejanj. Nekaj dni sploh nisem vedela, kako in kaj, nisem čutila veselja ob misli nanj... Iti naprej? No, vseeno lahko zdaj rečem, da je najboljši, kar bi si jih lahko želela. To je bilo že pred nekaj leti. Ampak sva šla čez to in sva še vedno skupaj. Bilo je potrebnega mnogo napora z moje strani, da sem mu lahko odpustila. Po intervalih se je bolečina v meni še vračala, se prebudila... A zdaj vem, da bi se še enkrat odločila zanj. Napisala sem ti nekaj vprašanj, misli in svojo izkušnjo. Ker pa samo ti veš, kako je bilo pri vama, v vajinem odnosu, naj to ne zveni kot prepričevanje, da ostani, ampak naj ti bo v premislek; konec koncev pa tudi v vzpodbudo, če se odločiš, da bi želela ostati in popraviti ter skupaj izboljšati vajin odnos! Vse dobro!
|