Gina
|
Jaz sem imela pa tako fajn mamo, da jo menda vsak otrok sanja. Res. Ne poznam nikogar, ki bi se tako super enkratno razumel z mamo, kotsva se midve. Imela sem pa od nje vse, kar je bilo meni pomembno. Ogromno ljubezni, topline, podpiranje, svobodo, naučila me je odgovornosti, misliti s svojo glavo, razmišljati na drugačen način, vedno je bila tam zame, vedno me je spodbujala in hvalila, ko sem trpela, je trpela z mano, zaupala mi je in dajala svobodo. Povedali sva si vse. Skratka...pravljica. Moj oče je čisto fajn človek. Dajal mi je več kot pol tega, kar mi je dajala mama, mnogo ljudi bi dalo vse na svetu, da bi imelo takega fotra, če bi začela naštevat (od tega, da se je v šoli vedno potegnil zame, da je vse razlagal kot pravljico in vedel je res ogroooomno, pa vse na pamet, učil in vozil me je smučat, plavat, me crkljal, mi povedal vsak dan, da me ima rad.......), vendar me je vedno kaznoval na najbolj ubijalski način - ignoriranje. Na koncu, ko se je tedne in tedne držal, v tistih časih nisem čutila do njega nič. Niti simpatije niti antipatije. Nič, ko ga ne bi bilo, in ga tudi zame ni bilo. Vsi ljudje, ki ignorirajo ljudi, so zame že v predpostavki ljudje, ki jih ne morem prav cenit - izognili so se odgovornosti in sodelovanju. Hmmm, Tjazy, jaz bi malo popravila tvojo trditev. Ne da je to tvoja slika, kaj ti počneš, ker jaz tega ne počnem nikoli - nisem sposobna - ampak je to stvar v tebi, ki je ne sprejmeš. Ne moreš se sprijaznit, da si tudi ti lahko ignoranca, ne moreš sprejet tega v sebi. Jaz sem imela nekoč drug problem. Ne morem biti nikoli tako "dobra", kot je bila moja mami, se mi je zdelo svoje čase. Potem me je pa pamet srečala, pa sem ugotovila, pa še ona mi je rekla, da moram biti jaz jaz in da ne morem biti njena kopija. Poleg tega tudi njena vzgoja ni dobro delovala na mojega brata. Pravzaprav je delovala čisto zanič. Se pravi ne more biti model, je le slučajnost, ki se je zgodila, ko se dve duši tako dobro ujameta.
|