ronja
|
Super, da se je stanje popravilo in vidiš, da je res pri otrocih skoraj vedno problem, da nas pač pogrešajo, če smo z njimi manj kot smo bili prej (tudi če smo več kot sosedovi, to nima veze, oni gledajo svoje življenje). Veš za naprej:) Otroci zelo pogosto reagirajo na spremembo takrat, ko se ta zgodi, velikokrat kar kmalu pokažejo, vprašanje je samo, če takoj vidimo. Lažje je, če smo pozorni, hitreje vidimo, hitreje popravimo in potem je vse skup lažje:).
Kar se tiče razumevanja drugih načinov vzgoje: različni smo in otroci so različni. Eni rabijo več kot drugi - direktne pozornosti, aktivnosti, drugi več mira. Če bi težila tamali toliko, kot si želi tavelika, bi jo zadušila. Eni si želijo prespat pri babici pri 2 letih, drugim je še pri 6ih zgodaj. Nekateri starši rabijo za to, da dobro funkcionirajo, več spanja kot drugi, nekateri rabijo več časa zase, da se ne počutijo, kot da se žrtvujejo, nekaterim je ukvarjanje z otroki življenjsko poslanstvo in se nikoli ne počutijo izkoriščane. Če družini laufa, da so vsi srečni in zadovoljni, da ni otrok ogrožen ali zlorabljan, potem je vse ok, kakorkoli si naredijo.
Vidva sta šla narazen in to seveda pomeni, da je ne vidiš toliko kot bi jo sicer. To je logična posledica. Tebe boli to, da si kaznovana z manj časa s hčerko za to, kar se je odločil on, ne ti - da gresta narazen. Zato je fajn, da začneš gledat drugače na vse skup, ne kot na njegovo kaprico, da pač noče bit več s tabo. Začni gledat vse to, kar je ta odločitev prinesla (vključno z novim partnerjem, ki ga verjetno ne bi nikoli zamenjala za bivšega, ne?;). Bi si želela živet tako, kot sta živela, ko je imela mala 9 mesecev?
Ti gledaš vse pluse tega, kar imajo neločene družine, torej da so lahko ves čas z otroki, hkrati pa ne upoštevaš minusov: torej da bi ti morala živet z njim, kakršenkoli pač je, ne s sedanjim partnerjem, ki ga ljubiš in se prilagajat vsem tem "neumnostim, ki pridejo od tam" vsak dan, ne pa samo 1x na 14 dni;).
Glej cel paket: oboje ima + n -, kot za vsako svojo dilemo pove moja temnolaska . Če bi ostala skup, bi se morala prilagajat njemu, s komer sta manj kompatibilna in ne bi nikoli imela tega, kar imaš s partnerjem. In na čas, ko je mala z očetom, glej kot na njeno dobro in tvoj fraj čas. Ok, ne bi si ga sama izbrala, ampak zdaj ko pa že je, se ga pa splača izkoristit, ne? Ko gledam okoli, se mi zdi, da so ločenke, ki tako gledajo na vse skup, srečnejše. Kolegica pravi, da jima z bivšim ni prav nič žal, da sta bila skup, saj imata zdaj dva krasna otroka. Nista pa za skup in jima ni nič žal, da sta se razšla, ker pač nista kompatibilna. Oba sta si kasneje našla novi ljubezni, s katerima imata "pravo partnerstvo", kot ona pravi. In pravi, da so še vedno stvari, ki se jih je fajn pogovarjat z bivšim - ker se napredka svojega otroka pač on bolj veseli kot njen partner, čeprav ijh ima tudi on seveda zelo rad. Ampak ker niso skup od rojstva in je oče prisoten in dejaven, je pač oče še vedno oče in ga ni bilo treba nadomestit, zato se v takih primerih ne razvije isti odnos kot pri posvojitvah ali kadar biološki starš umre ali odide in se ne briga, ko je otrok še majhen.
Se pa strinjam s frodo, da je mama tista ženska, ki skrbi za otroka, ga ima rada, ga pocrklja, ko to rabi, ga potolaži, ko se mu kaj hudega zgodi,itd... iN oče tisti moški, ki to dela. Sperma in jajčece določata biološke starše, ki pa niso nujno isti kot pravi starši. Večinoma so, niso pa vedno. Pravi starši so lahko v sorodu z otrokom ali pa ne, veliko je nians. Poznam fanta, ki pravi, da mu je bila babica bolj mama kot mama, čeprav so vsi živeli skupaj in mama ni manjkala. Vendar mu je babica dajala tisto varnost. Ko sta umrli, mu je bilo za babico bolj hudo... Vendar se taki odnosi navadno ne razvijejo, kadar biološki starš daje svojemu otroku to, kar ta rabi, ker otrok takrat ne rabi iskat tega drugje. In o tem so tu govorili: oče je v tej sliki dejaven in ima rad hčerko. Njegov greh je, da je zapustil mamo in "razdrl družino". Vendar ima tamalo rad in si želi bit z njo. Zato ga je težko nadomestit, ker se imata rada in imata odnos. Mamin partner je seveda dobrodošel v zgodbi, kot očetova partnerka, da otrok vidi tudi odnose, vseeno pa ne nadomeščaš nekoga, če ga imaš. Imaš pač drugačen odnos zraven še z vsemi temi ljudmi.
Verjetno je počasi čas, da si razčistiš vse, kar se je zgodilo in potem bo odpuščanje verjetno samo sledilo (z malo vloženega napora, seveda). Moja mama in tašča sta naredili precej neumnosti, tudi stvari, ki so naju (enega od naju ali oba) zelo prizadele - vendar nimajo veze s tem, kaj lahko dajo otrokom. Zaradi otrok se splača odpustit. Ni ti treba pozabit, ja, veš, da je bilo narobe to in to in to. Zdaj pa ni več, ker nista več skup. Zdaj te moti še nekaj drobnarij, ki se pač pokažejo v ločenem življenju, ampak zdaj te bivši ne zapušča več. Tega je konec, oba sta šla naprej in ste ok. našla si si partnerja, s katerim si rajši, kajne? Zakaj bi mu torej še zamerila za nazaj? če bi ostala skup, verjetno ne bi bila tako srečna, ne? Glede na to, da on ni več želel bit s teboj - ni luštno bit z nekom, ki si ne želi bit s tabo. Torej mu odpusti - to se ne da na ukaz, ampak z razmišljanjem in sploh s pogovorom gre hitreje:).
Glede na svojo psihološko izobrazbo verjetno veš, da večinoma vseeno sami kujemo svoje življenje in srečo. On ni sam uničil družine kot ni sam začel družine - za to sta potrebna dva. Lahko se zgodi nenamerno, seveda. Napake vsi delamo, lahko se jih prepozno zavemo - venda vseeno nosimo svoj del odgovornosti. Dobro je, ko se ga zavemo, ker nam da moč - sami smo dejavni akter, tisti, ki imamo možnost in moč nekaj naredit, spremenit... Če ne se samo en "bog" z nami igračka in nas meče sem pa tja. Nimam pojma, kaj sta imela, vendar odnos je vedno dvosmeren. Nikakor ni prav vztrajat v nečem, če ti odnos ne daje tistega, kar nujno rabiš oz. ti daje kar, s čimer ne moreš živet. To velja tudi za moške, ne samo za ženske... Začni gledat nase takrat, gotovo sta se kaj pogovarjala, ali prej ali kasneje in približno veš, kaj ni štimalo, zakaj je hotel it.
Ljudje si ne kompliciramo življenja čisto brez razloga, se nam ne da (ok, včasih si ga malo, ampak da bi se kar tako človek ločil čisto brez razloga, čeprav je srečen s partnerjem, tako blesavi ipak nismo). Če se še nista nič pogovarjala o tem, naredita to zdaj. Mogoče bosta lažje pogledala z distance nazaj, kaj ni štimalo, ker imata zdaj oba varnost v novih zvezah in vesta, da to ni nek poizkus prit nazaj skup, ampak samo pometanje izpod preproge. Gotovo bi vam bilo vsem lažje, če bi se vidva pogovorila ali pa če se sama pogovoriš s sabo in mu lahko odpustiš brez tega. To ne pride samo od sebe, ampak če si želiš, začneš počasi videt vse dobro, kar je prinesla tista boleča izkušnja. Vedno je kaj dobrega. Včasih si rečeš: ma ne vem, če se je glih splačalo, ampak sem se pa vsaj nekaj naučil/a.
Upam, da ti bo ta roman kaj pomagal, da se da na stvari pogledat iz drugega konca in mogoče odpustila in bolj zaživela. Meni je fascinantno in neverjetno lepo videt, kako človek, ki do mene ali koga druega ni bil ravno to, kar bi si želela, lahko pokaže svojo res najboljšo stran v odnosu do otrok. To mi je prav čarobno, ko vidiš, koliko dobrega tiči v vsakem človeku, pa če se še tako blesavo obnaša sicer:). Vso srečo!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
