Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica* Moje mnenje: kot prvo, če bi on res želel živeti s tabo, tvoja odločitev živeti skupaj ali ne, ne bi bila pogoj za ločitev. Ločil bi se enostavno, ker bi videl, da si ti tista prava in ne žena. Tako pa mu kar paše sedeti na dveh stolih. Ti si super popestritev, bez kakih večjih obveznosti in teženja, za seks in sproščen pogovor, žena pa za skrb in nego njega in otrok (beri kuharica, perica, nasploh služkinja). On mora najprej pri sebi ugotoviti, kaj pravzaprav hoče. Ozirma predvidevam, da mu tako kar paše. Kot drugo pa, če on ni tisti pravi, če ni tistih pravih občutkov, ne vem, zakaj bi živela skupaj? Še ena zveza, ki bi bila na začetku super, a bi po vsej verjetnosti v kratkem začelo škripat - ker so vajina izhodišča, zakaj biti skupaj - napačna. H dobremu odnosu na dobrih temeljih spada tudi to, da sta si osebi predani, imata skupne cilje in sodelujeta in se podpirata. On ni predan, ker sedi na dveh stolih, ti tudi ne, ker ga ne ljubiš. Me pa čisto off topic zanima, kako vama uspeva furat podaljšane vikende in noči. Žena ve in sprejema al kako? Je verjetno na službenem potovanju ;) Z vsem se načeloma kar strinjam, le tisto odebebljeno bi malo popravil, modificiral, če mi dovoliš - ločil bi se enostavno že zato, ker bi vedel, da žena NI tista prava. Tako samo izsiljuje odločitev avtorice, spretno poskuša razlog, vzrok, motiv odločitve za eventualno ločitev prenesti na drugega. Klasična čkapi! IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Sem tridesetletna ženska z otrokom, dve leti se že dobivam s poročenim (42) moškim. Ja, vem, da se to naj ne bi počelo, amapk zapletla sva se, zdaj je kar je. Veliko sva skupaj, prespi pri meni, podaljšani vikendi, krajši dopusti. Veliko mi pomaga tudi finančno pri večjih izdatkih (mu denar ni problem, jaz pa nimam ravno bajne plače). Do mojega otroka je ljubeč in radodaren, mene "po rokah nosi", me ima rad. Ampak kljub vsemu temu, se ne morem odločit za korak dalje. Pred nekaj dnevi mi je namreč po nekem prepiru rekel, da se moram odločit kaj želim, on bi rad da zaživimo skupaj (midva, moj otrok in njegova dva otroka), bi se ločil. Jaz pa enostavno ne vem kaj naj. Imam ga rada, prijetno mi je z njim, sex je fantastičen, pogovarjava se lahko čisto odkrito o vsem, ampak ne ljubim ga, ni "tistega nekaj", ni tistega norega občutka, da je cel svet tvoj. Sem nerazumna? Mensezdi, da si še kako razumna. Dobro se zavedaš lastne situacije, položaja, dobro si preračunala, pretehtala na kakšen način ga izboljšati in se v dokaj tvegano avanturo spustila dokaj premišljeno ne ozirajoč se na morebitne posledice. Da ne čutiš "tistega nekaj" zaradi česar se ti zdi, da bi ga lahko vzljubila je popolnoma razumno, logično, le zakaj bi si dovolila trenutek, ali nemara celo obdobje slabosti in ogrozila optimalni tertman, ki ti ga trenutno nudi.
|