arianna05
|
IZVIRNO SPOROČILO: Daschi
Vav, dobra si, res. Bere se vse tako, na izi. V resnici pa najbrž ni.
Zakaj pa sploh hočeš v Kanado? Kaj je tam "boljšega" kot tu?
Kako naj na to odgovorim? Slovenija je moja domovina. Vedno sem se rada vračala nazaj. Ko sem bila še samska, ni bil problem dvignit sidra, pa it. A sedaj, ko so otroci, pa si ne moreš več izmišljevat.
Kaj ima Kanada/tujina, česar Slovenija nima? Trenutno, boljši standard, upanje na boljšo prihodnost, ki je zaenkrat tu ne vidim. Žal. Slovenija me asociira na dolg tunel brez luči. Zdi se mi, da tu samo vegetiramo. Še vedno je nekaj takih, ki trdijo, da imamo ameriko tu, glede zdravstva, sociale,... Sicer se ne strinjam, ker gre vse v PM, a četudi to drži, pa najsi bo to delno ali popolnoma, se sprašujem koliko časa bo še tako? Večina govori, da bo samo še slabše, še več brezposelnih, vedno več mladih z izobrazbo, a doma,... Je pa res, da delo JE, če se hoče delat. Služb je manj, a še vedno so. Tako da, dokler ne bomo popolni reveži, se preživet da, a samo to. Jaz pa zase in za otroke želim malo več kot zgolj preživetje. In zaenkrat imam upanje, da je v tujini lahko lepše življenje, za tiste, ki želijo delat in se ne bojijo dela. Na začetku sem na Irskem delala v proizvodnji in na blagajni v eni trgovini. Sploh mi ni bilo mar. Tudi čistit bi šla, samo da imam na računu denar. Začetek je pač težak, a potem je od posameznika odvisno, ali želi naprej ali ne.
Tu v Sloveniji ni take možnosti. Na Irskem nisem gledala kaj koliko stane (ok, nisem kupovala Prade, D&G, fensi hrane,ipd), tu pa gledam na vsak cent. In nič ne vidim, da bi se stvari izboljševale. Ne pravim, da ni možnosti, da ne bi cel svet šel rakom žvižgat kar se standarda tiče, a dokler obstaja najmanjša možnost kakovostnejšega življenja za mojo družino, jo bom poskusila izkoristiti, dokler imam to željo v sebi. Traja že dolgo, dozoreva in ko bo zrela, bomo šli.
Ko sem bila v ameriki (ameriški način življenja mi je bližji kot evropski), je bilo TO TO. Sicer mi določene stvari v S. Ameriki niso všeč, zato pa nameravamo v Kanado. Vsaj zdravstvo je, kot sem slišala in brala, urejeno.
Mislim pa, da je nekomu kot si ti (oprosti mi, prosim, nič slabega ne mislim, ti si najbrž take vrste, ki razen na dopust ne gre nikamor, in niti v sanjah ne pomisliš, da bi šla živeti kam drugam, toliko bolj, ker si mama. Saj imaš otroke, kajne?In to je v redu. Spoštujem raznolikost, in HB da smo ljudje različni, drugače bi vladal kaos, mar ne  ) težko razložit zakaj nekoga vleče proč, ali zakaj nekdo želi s trebuhom za kruhom v tujino. Preden sem imela otroke, sem bila zelo nemirnega duha, sedaj ko jih imam, se zadržujem in poskušam na nek način urediti, da bi bila volk sit in koza cela. Toda verjemi, če bi bilo v Sloveniji drugače, ne bi šla proč. Zavedam se, da je varnost še vedno na nivoju in zelo pomembna v časih, v katerih živimo, in da imajo moji otrci mirno življenje (živimo ob morju) in poleti smo vsak dan na plaži (HB, ker ni denarja za dopuste, žal).
Kot sem rekla, pojma nimam kaj nas čaka jutri, kaj šele v bližnji prihodnosti ali čez dve leti, v kolikor imam namen proč. Toda zaenkrat je tako, da načrtujeva z možem ta podvig, videli pa bomo, kaj se bo zgodilo.
Je pa res, ni lahko. Daleč od tega. Govoriti, da greš ali želiš iti, je eno. Dejansko oditi je nekaj drugega. Vsakokrat, ko sem zvečer pred odhodom v tujino opazovale potovalke, me je stiskalo pri srcu in dvomi so naselili mojo dušo (dobesedno), a poti nazaj ni bilo več, odločala sem se dosti časa in načrtovala, brala, spraševala. Preveč, da bi se povlekla nazaj. V bistvu ne moreš vedeti ali si se prav odločil, dokler ne stopiš na tuja tla. Takrat začutiš ali si naredil prav ali ne. In od tam greš dalje. Ali pa nazaj domov. Če se zmotiš, Bog pomagaj, smo ljudje, zmoljivi in z napakami. Na njih se učimo, čeprav za ene plačamo višjo ceno kot za druge. A vse to nas bogati. Ob tem duhovno rastemo in se razvijamo. Jaz sem naredila dosti napak. Ena večjih je bila odločitev, da se vrnemo nazaj v Slovenijo (čeprav kdo ve, kajne?).
Tako da, lepo je da smo si različni in da pišemo o naših izkušnjah, da jih delimo z drugimi. Nekomu lahko tudi nevede pomagamo z njimi, mar ne?
|
Natisni
). je pa tko - moj ima tam službo za zihr, jest sicer ne, ampak bi že kej našla (lažje kot pri nas), trenutno delam prek študenta, sva v najemu in nimava otrok. Torej za naju prvi 'za' argument je - zakaj pa ne in če ne zdej, kdaj pa? drugi argument je seveda ta, da ima moj službo in da mava zagotovljene prihodke, s katerimi bi zlo udobno živela, tut če jest niti centa ne prinesem v gospodinjstvo (kar pri nas s 600€ mesečne najemnine kljub vsemu pač ne morš rečt) - pa ne da bi to hotla (bit gospodinja). tretji argument pa je, da noben od naju trenutno ne vidi, da se bo stanje v slovenji v kratkem izboljšalo - davki nas/vas tolčejo, še bolj nas bodo, očitno; nepremičnine se ne moreva privoščit kljub temu da ima moj tok visoko plačo, da vsak samo odpre usta. Jest služba... ja, lahko da me vzamejo tukej, lahko da ne (če me ne, bogve kje me bojo če sploh kje, kar je pa vseen neki denarja vsak mesec). Kot rečeno, predvsem naju pa nič ne veže tukej in bi šla 'poskusit' še nekam drugam. Bomo vidli, nekje v roku petih let 
