Arya
|
Truncus, takoj poišči pomoč in ne odlašaj z njo, ker je z vsakim izgubljenim dnem vse še slabše. Ker boš s tem, ko boš poiskala pomoč pomagala tudi sebi in ne samo mami!!! Ženske drugače prenašajo psihične motnje ko moški, saj jih žene drugačen nagon, moški delujejo veliko bolj impluzivno.
Naj še jaz zaupam svojo zgodbo, saj zelo dobro poznam tvojo situacijo. Otroštva skoraj nisem poznala, no na zgodnja otroška leta imam lepe spomine, kasneje niti ne več tako lepe.
Oče je zbolel za paranoidno shizofrenijo, ki je bila podedovana. V Vojnik je bil hospitaliziran 5x, prvič ga je nekako uspelo mami, stari mami, stricu in teti spravit ponoči do zdravnika - šel prostovoljno. Vsaka nadaljnja hospitalizacija se je končala z eno hordo policije, sosedov in zdravniškim osebjem, da so ga spravili v bolnico. Zgodilo se je tudi že tako, da so sosednje celo noč stražili hišo in okolico, ko so ga iskali, da nam nebi kaj naredil. Začetna diagnoza je bila preganjavica, nadalje paranoidna shizofrenija. Zdravil ni hotel jemati in jih je odklanjal, povprečno pa je v Vojniku preživel nekje do 3-4 mesece. Kadar je prišel domov smo se že vsi bali, kaj bo naslednjič, dobil je inekcijo, ki je držala nekje do 3M, nato je začelo njegovo duševno stanje padat in domači smo ga že prepoznali po najmanjšem tonu, kretnji ali načinu pogleda, da nekaj ni z njim vredu. Tako kot ti opisuješ je tudi on imel blodnje, izmišljotine glede marsičesa....in kako se je končalo: pri zadnji hospitalizaciji je hotel mojo sestro vržt čez balkon, mene čez vrata-skoraj bi naju ubil pred babico in dedkom, ker sva takrat bile pri njima, ker nisva več bile varne doma. In to so bile blodnje, ni bil pri sebi, takrat se mi je to zdelo grozno, danes razumem. Nikoli ni hotel škoditi svoji družini, vendar enostavno ni zmogel več in nekega dne nas je "rešil" (kot pravimo temu danes) s tem, ko je naredil samomor. Takrat sem bila stara 14 let, vse skupaj pa se je dogajalo nekje od 8 leta dalje. Delati smo mogli vsi veliko, ker smo še imeli kmetijo takrat, po smrti smo jo opustili.
In kje sem danes: seveda mi je ta izkušnja kot otroku pustila travmatične posledice, dolgo nisem mogla govorit o tem, saj sem se tega na nek način sramovala. Vendar niesm zapadla v sabo družbo v obdobju, ko mi je sekalo 100 na uro, kar se lahko zahvalim mami;delam že skoz od konca OŠ, srednjo šolo končala z odliko, diplomirala na faksu med prvimi, zdaj končujem že drugo višjo šolo, pa mi še ni 24 let; sestra je prav tako naredila srednjo z odliko, diplomirala,vpisana na magisterij in z redno službo.
Danes mi ni težko več govoriti o tem, čeprav imam vedno občutek da mi nekaj manjka, predvsem očeta.
Sem pa tudi v veselem pričakovanju, noseča 16t in imam podporo tako od obeh družin in pa svojega partnerja . Čeprav moja bebica nikoli ne bo poznala pravega dedija, bo pa vsaj "krušnega dedija", za kar smo pa tudi vsi zelo veseli.
Sem se mogla malo olajšat, zato še 1x poudarjam, da ne ODLAŠAJ Z POMOČJO!
Drži se!
< Sporočilo je popravil Arya -- 8.2.2012 13:12:48 >
|
Natisni
