ronja
|
Seveda je možno.....kot je možno, da nekdo ponoči vlomi v stanovanje in mi odnese otroka iz otroške sobe, medtem ko jaz spim.......
ma, ja, jaz se bojim, da bi kdo hotel ukrast avto, pa ne bi takoj porajtal, da sta otroka not in bi vseeno odpeljal - ne da bi točno otroka hotel ukrast. Ali pa tudi to, da bi hotel otroka ukrast je moj strah. Ne vem, bojim se pač. saj pravim, iracionalen strah, ampak je ful močen. Ključa v avtu pa sploh ne bi upala pustit skupaj z malima, to mu res dajem avto z malimi vred, da ga odpelje!
V pekarno, trgovino, pošto... to gremo itak vse peš. Navadno sparkiram in gremo potem nazaj do pekarne/trgovine/pošte. Saj hoja je zdrava . Mam srečo, da je vse to dokaj blizu našega doma, pa da smo vsi navajeni hodit:).
Ampak - saj tudi doma nisem čisto vsako minuto z njima! Sobe imata zgoraj in včasih se gresta gor igrat
Po moje je tudi v tem ful razlika, kako smo navajeni. Mi živimo v bloku, v tini-mini stanovanju (dvosobno), kjer so vsa vrata ves čas odprta (razen vhodnih, ta so odkar imam otroke, ves čas zaklenjena in ključ v vratih, če bi se slučajno kaj zgodilo, da lahko gremo takoj ven - ala požar ali potres - saj pravim, da sem ziheraš ). Zato sem jaz navajena, da ju non stop slišim, vsako sekundo. In mi je ful neprijetno, če ne vem, kaj se dogaja. Če utihneta, vedno pridem gledat, kaj se dogaja, ker a.) je kaj narobe (hvalabogu to še ni bilo) oz. b) delata nekaj, česar ne bi smeli.
Trenutno je tamala v takih letih, da vsakokrat ko jo vzamem v trgovino, se moram več ukvarjat z njo kot pa s tem, kaj kupujem. IN to je precej naporno, sploh če imaš 2, pa še noseča sem. Pa potem spravljanje v avto, privezovanje, dvigovanje otrok itd.
Ja, to se strinjam, vse enako tudi pri meni. Samo po svoje je pa njima tisti čas ful zanimivo, pogovarjamo se, kaj bomo kupile in zakaj katero reč rabimo, izbereta si svoj kruhek itd... se mi zdi, da čeprav je naporno, pa to ni stran vržen čas.
Vem, da se jima lahko kaj zgodi tudi v moji prisotnosti, samo tega pač ne morem preprečit. Ampak če bi se jima pa v moji odstonosti, bi si pa (še bolj) očitala. Sem pa malo prifliknjena glede teh reči in nikogar ne obsojam, da pušča otroke v avtu, ko gre tako nekaj skočit, samo jaz tega ne morem. Otrokom je mogoče to bolj fajn - da jim ni treba ves čas not pa ven, ali pa še en điro peške potem naredit... Ampak klinc - baje otroci rabijo mirno mami in to lahko dobita samo tako, da se jaz počutim, da sta varni .
- predno sva mela otroke, sva videla enega dojenčka, ki je spal v lupinici v avtu, pred tavelikim hipermarketom v Šiški. In se nama je ful posrečeno zdelo, da so starši tako kul/mirni, še razmišljala sva, da so verjetno dali not kako baby varuško (el) in ko se bo zbudu, bojo pa prišli ponj. Ko sva dobila otroke, se nama ni zdelo več kul . Ob misli, da bi midva kdaj dojenčka not pustila, je pa oba zmrazilo .
- potem, ko sva že mela otroke, sva enkrat šla mimo avta, kjer se je huronsko drl dojenček. Bilo je temno, lastnika avta pa od nikoder. Nekaj nas je bilo tam in smo poizkušale potolažit dojenčka čez šipo, ampak seveda neuspešno. NO, potem je prišel oči z večjim otrokom in picami (je tudi samo skočil po pice v sosednjo picerijo, amapk je očitno kar trajalo - ker dete se je že na polno drlo (verjetno ni takega pustil), pa mi smo tudi kar nekaj časa čakali, kdaj bo že prišel nekdo ponj...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
(če ni res dalač bencinska, ampak takih je malo). 
. 
Skratka, gre se za nekaj minut in kljub temu, da je avto viden iz štacune imam vseeno vedno malo nelagoden občutek...kaj pa, če...Se pa skušam tega v večji meri izogibati, ampak včasih pač ne gre drugače. Ju pa občasno zvabim v trgovino, sploh velikega, da mu rečem, da si bo lahko kaj sladkega izbral. 
