ronja
|
ja ne vem kje sem napisala da pričakujem da bo vrgla na hrbet dedca 50 kil težjega od sebe. citate sem dodala, da bi lažje razumela kaj hočem povedat, ne da te krcam al ne vem kaj.. a res ne veš kaj želim ves čas poudarit? Lej, tisti del, da so borilne veščine koristne, se obe strinjava. Samo da jaz pravim, da ti ta obramba v resničnem življenju, če si res napadena, ne koristi ne vem kaj. Ti pa ful koristi, da znaš dobro past, recimo (meni je ful, ko sem ujahavala enega žrebca ). Pa mogoče tudi, da ohraniš mirno kri, čeprav je to bolj odvisno od karakterja kot od natreniratnosti. Je pa seveda možno, da če bolj zaupaš v svoje sposobnosti, da si bolj miren. borilne veščine pomagajo da lažje spizdiš ali se izogneš enmu 50 kilskemu težaku To zame ni samoobramba ampak beg/izogib. Tako da očitno različno tolmačiva to besedo:). eh, je velika razlika med demonstriranjem zadeve na enem kolegu in dejansko uporabo sile v nujnem primeru. ker v slednjem so dovoljeni tudi sicer nedovoljeni udarci in prijemi... in eno natrenirano žensko kak napad v real-lajfu precej manj iz tira vrže, ker ima že skor sprogramirane reakcije, ravnotežja ogromno, reflekse in se verjetno ne bo začela cmerit, ampak vsaj probala borit. Hm, kriminalisti pravijo, da je to (koliko in kako uspešno se bo nekdo branil) veliko bolj odvisno od karakterja kot od tega, kaj je otrok/odrasli treniral. Sama se s tem ne ukvarjam, pač verjamem stroki in temu, kar smo mi poizkušali. Na srečo mi v resničnosti še ni bilo treba uporabljat ne brc v jajca, ne šprinta stran od manijaka, ne nobenega jiujitsu meta. Se mi pa vseeno zdi prvo in drugo precej bolj uporabno. Do zdaj mi je še najbolj koristila pamet - da sem se skrila nekam, kjer me niso našli, recimo. In pa mirni živci - da sem reagirala mirno ali da nisem nasedla raznim ponudbam (to še kot otrok). Pozabljaš namreč, da zadeva ne gre samo v eno smer - tudi napadalec bo v resničnosti lahko uporabljal "nedovoljene" udarce in te pritisnil ob zid drugače kot pa kolega. Tudi če te fant preseneti, te lahko prime tako, da niti približno ne prideš blizu njegovih jajc, pa če še tako brcaš. meni se zdijo borilne veščine super zadeva. samo ljudje preveč pričakujejo od njih. Se strinjam. Zato sem pa napisala, da pričakovanje, da bo lahko ena pol lažja punca v realnosti bolj težko obvladala napadalca. To je pač dejstvo. Je pa fajn vedet, kdaj lahko zbežiš in fajn je ohranit mirno kri, če se kaj zgodi, ja. Ampak za to pa niso borilne veščine edina možnost in je veliko več odvisno od karakterja: - Mene je enkrat "napadel" en z nožem, na končnem plesu v OŠ - ni mi nič naredil, po moje se je samo zezal in sama sem v svojem optimizmu seveda bila prepričana, da mi ne bi nikoli nič naredil tu, na koncu stopnic, kjer me bi hitro našli, pa še sošolka je bila zraven. Ona pa je bila seveda čisto zelena. Sama sem lahko takrat hitro analizirala situacijo - da ne more resno mislit, pa čeprav sem mela nož prislonjen na prsi, me to ni nič prestrašilo. Ona pa se je seveda bolj ustrašila. Ko je tip videl, da ni dosegel namena (verjetno je hotel, da bi zakričala ali kaj jaz vem, kaj si taki bučmani predstavljajo;), je šel stran s svojim nožem vred. - ko je strmoglavilo letalo v morje, nedaleč od obale, sva bila z lubijem prva tam, ker sva edina na hitrco preračunala, kako daleč se splača tečt in kje se splača začet plavat (je bil zaliv, okrogel - to se dostikrat računa pri fiziki - da ne boste mislili, da je to neuporabno ). Ostali so vsi začeli takoj plavat in seveda plavaš počasneje in se bolj splača najprej pritečt bližje in potem plavat do mesta v morju. Pa seveda tudi midva nisva pričakovala letalske nesreče na krasen poletni dan... - ko sem bila še čisto mala, je moj bratec zakoračil v vodo (tam se obala hitro odreže v globino) in se potopil kot kamen - ven sem ga potegnila jaz, čeprav sem bila otrok, pa so bili tudi odrasli zraven. Ampak panični. Sama sem bila stara manj kot 8 let in nisem imela nobenega treninga za sabo. Tako za ilustracijo;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|