pelin
|
Včeraj smo bili na družinskem izletu na enem turističnem kraju sredi Slovenije....med tem ko sva z dragim kofetkala in sta otroka uživala na bližnjih igralih ( jaaa to si midva že lahko privoščiva, večino vas pa še ne, he, he , he  ), je najino idilično popoldne zmotila skupina pri sosednji mizi. Tam je sedel moški in zavzeto bral časopis, zraven je sedela ženska, z apetitom jedla čevapčiče, kakšna dva metra stran pa je v globokem vozičku za tiste še čisto majcene na vse pretege jokal otrok. Stvar se je dogajala sredi restavracijskega vrta in ker je vse skupaj trajalo precej časa, smo bili vsi hočeš nočeš primorani opazovati zadevo. Dete se je jokalo na vse pretege, mami in očka pa kot, da ju ni tam. Midva sva bila čisto frapirana in lahko rečem tudi, da večina ostalih gostov tudi, ker so se dobro slišali komentarji. Skratka, ko je meni že rahlo začelo metati ven in je moj mož vstal in antidiskretno izjavil, da gre na recepcijo povedat, da je tu dete brez staršev, se je mamica blagovoljila ločiti od čevapčičev, stopila k vozičku,malemu brez besed vtaknila dudo v usta in sedla nazaj. Otrok je čez nekaj trenutkov utihnil, mamica je jedla dalje, očka pa se tako ni zanimal za drugo kot za časopis....
Hja...sama lahko rečem, da sem imela v prvih letih, ko sta bila otroka še čisto majhna, ves čas občutek, da sva glede spanja najinih otrok zgrešila zadevo na celi črti. Maratonsko uspavanje zvečer, standardno tlačenje štirih na družinski postelji in saaaanje o tem, kako bova nekoč v daaaaljši prihodnosti z dragim sama na najini postelji...Kljub tonam knjig in člankov o vzgoji , ki sem jih bila velikokrat primorana prebrati zaradi študija in poklica samega, mi ni nikoli uspelo to kar nekaterim. Otroka položiti v posteljo in oditi ven. Tudi midva sva pri prvi to nekajkrat poskusila, vendar sva že po dveh minutah jokanja oba prepotena in znervirana pribezljala v sobo...Resnici na ljubo nama je bilo manj stresno pol ure na večer uspavati otroka, kot nekaj minut poslušati jok...Ja, mogoče je malo krivo tudi to, da sem med študijem tudi jaz nekoč poslušala tistega psihologa, ki ga je omenila že ena pred mano. V spominu so mi ostale njegove besede, da ni vse otrokovo sitnarjenje ampak se otrok velikokrat pred spanjem res počuti zapuščenega in samega. Že takrat sem si rekla, da se bom kolkor se dan potrudila, da se moj otrok ne bo tako počutil vse dokler bom jaz med živimi.
Sedaj smo že v obdobju, ko je zaželjeno, da preden stopiva v mulčkovo ali mulčkino sobo , potrkava.Minilo je maratonsko uspavanje, vseeno pa smo včasih še vedno (posebej ob vikendih) natlačeni vsi štirje v najini postli. Lepo nam je in lahko rečem , da mi ni žal, da sva se jima zvečer z dragim posvečala na tak način. Vse je treba le poštimati v glavi...Res da sva se večkrat odpovedala kakšnemu romantičnemu večeru v dvoje, vendar to lažje počneva sedaj...sedaj ko so otroci že večji in uživajo, da so zvečer sami doma z babico, ki ponavadi zaspi prej kot oni...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
je star 8-mesecev. In izgleda, da bo še nekja časa 'animiral' mamo ponoči. 
,pa sedaj ko pogledam nazaj še sama ne vem kako in kdaj je uspelo,brez kakšnih travm. 
. 
meni je to tak mimo. se mi kar smilijo.
No, pa tudi to je res, da pri nas nismo imeli in ga tudi še zdaj nimamo - reda, namreč 
Jemo, kadar je, kopamo se, kadar je, spat gremo kadar je. Se ne obremenjujemo z uro. 
Ampak vem, da bi njega definitivno tudi vzela v najino posteljo, če bi ponoči jokal. To se je sicer zgodilo zdaj po moje da kakšne 3x. 
