crvicek
|
Lunai, se popolnoma strinjam s hedvigo in barbiG, tako da ne bom niti ponavljala. Ti si pa za moje pojme pri svojih 24 letih odprta in razgledana mamica, tako da si že na dobri poti, svoje in otrokove potrebe poslušaj in jih vedno obdajaj z ljubeznijo.
Tudi mene psihično izčrpava jok mojih princesk in me kar iz tira vrže. Ju pa res nikoli ne pustim jokat, vse pustim in se pogovorim z njima, se objamemo ali pa se vsedem k njima med igrače in se skupaj malo poigramo, ker očitno sta mi hoteli povedati da rabita mojo bližino ...in potem tisti nasmešek in objemček ki me ponese v nebo. Imata pa zdaj 13 mesecev in meni je čedalje lepše, saj sta začeli izkazovati čustva z objemčki in lubčki.
Glede pomoči staršev pa bi jaz na začetku nevem kaj dala, da bi jo imela - vsaj taščo, ker mame na žalost nimam več. Živiva pa z možem v tujini, tako da nimamo na koga računat. Ko smo pa bili poleti tri mesece doma pri njegovih, pa nisem vidla ure da smo spet sami. Cel sistem se je zrušil in čeprav nas je bilo veliko pod isto streho, sem uspela manj naredit, kot če sem sama z njima. Mali sta zelo hitro pogruntali situacijo in hoteli bit skoz na rokah, pa zaspat na rokah, pa se zibat, ....tega prej ni blo, zvečer sva ju dala v koške z uspavanko in sta zaspali. No in ko sem tašči povedala, da ne pravilno ravna, je bila vsa užaljena in takrat sva z možem sklenila da morava čimprejj nazaj na svoje, saj ni hotela razumet, midva pa se nisva hotela kregat. In ko smo bili spet na svojem je bil prvi teden res kritičen, saj sta se full jokali, bognedaj da sem šla na stranišče in da me nista opazili kje sem  ....to so bile krokodilje solze. Zvečer sta hoteli zaspat na rokah  , ampak ker je mož moral ravno takrat na službeno pot, smo bile prvi teden same in sem ju uspavala tako, da smo se vse tri ulegle na našo posteljo, stisnile sta se k meni, zapela sem jima uspavanko in v 10 min sta spali. Tako še danes zaspita in tudi če smo spet poskušali metodo, da ju damo v svoje posteljice, nama ni uspelo, ker se nista hoteli umirit in ne vidim smisla, da bi ju pustila jokat in se nervirat, ker bi potem samo še slabše spali. Jima pač paša najima bližina in ko bosta pripravleni sami zaspat, ju bova tudo to naučili.
Zaenkrat sem še doma z njima, varuške nočem - sva si pa z možem našla pomoč v gospodinjstvu na vsaka dva tedna, ko se nabere likanja in bolj obsežnega čiščenja. Kuham, pospravljam in sesam pa vse skozi igro z njima. V kuhinji imata svoja dva predala s kuhovnicami, plastičnimi lončki in tam ropotata medtem ko jaz kuham. Sesalec raziskujeta podolgem in počez... Sem pa zelo stroga glede reda, tako da vsak dan ob isti uri jesta in po obroku tudi spita po pol ure (dopoldne, po kosilu in še enkrat ob 16ih), ob 20ih pa pižamica, flaška mlekca in potem se že sami odpravita proti sobi...sta mi prav hecne ker ena hodi...druga pa po vseh štirih za njo. Mi spita pa celo noč do 6ih, ko popijeta spet flaško mlekca in potem povlečemo vse tri nekje do 8ih. Mi je pa super ker gresta tako zgodaj spat, saj tako zvečer še kaj naredim ali pa se z možkom malo razvajava in pogovarjava, saj podnevi ni časa.
Glede zahtevnosti, pa se meni zdi, da je ponavadi en dvojček bolj, ponavadi tisti, ki je dominanten. Jaz to opažam pri starejši (za minutko), jo pa za malo prehiteva tudi v razvoju. Se je pa zdaj začelo tudi kreganje in cukanje....tamala se full sama igra, starejša pride mimo, ji vzame igračo in gre stran...samo da ji ponagaja. Seveda mala v jok .....no in tu sem pa jaz kot mamica v dilemi...kaj nardit. Če jo pocuka, jo jaz ne smem nazaj, saj čene bo ona razumela da je to način komuniciranja....pa jo primem za rokico, malo vzamem v naročje in ji pokažem kako naj o poboža. Saj nevem če prav ravnam, mlajša se mi ful smili, sem pa tudi opazila, da je tudi tamala začela glumit...da že začne pojokavat, ko vidi da se ji približuje in me gleda da naj o branim. Seveda so pa tudi trenutki, ko se sami igrata, lovita in skrivata pod mizo in takrat se mi kar smeji, ko ju opazujem. So lažji in so težji in zelo težki dnevi...kot npr, ta teden ko je ena bolana, smo pa same, ker je mož spet na službeni poti. Ma kot si ti sama Lunai rekla, če se hoče se vse da. To so naši sončki!
Glede prilagodlivosti pa še to....kako me vsak dan presenečata, ko se soočata s tujci, njima novim jezikom in kako se hitro prilagajata novim okoliščinam. Ko smo leteli 10 ur, sta biili glavni na letalu, vsi so se jima smejali, ker se nikogar ne bojita in z vsemi takoj navežeta stike. To mi je pa izredno všeč pri njiju in zato sva se z možem tudi odločila, da ju bova pri dveh letih vpisali v mednarodni vrtec, ker vedno bolj želita imeti družbo.
Nisem ti ravno odgovorila, na koncu se mi zdi da sem še jaz malo pojamrala...ampak hotela sem ti povedat da s časom boste že dobili en svoj ritem, ti le pri tem vztrajaj in seveda pri tem poslušaj želje tvoijh sončkov.
_____________________________
Najini princeski raseta...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) in ko se razjoka eden, drugi nekaj časa posluša, potem se mu pridruži (samo pri nas ni postopnega večanja jakosti joka, zelo hitro pride do izjemno glasnega joka, zato zame kofetkanje s kolegicami mamicami odpade
... Komaj smo ju navadli na voziček, sedaj ju bo treba na spanje v vozičku in na hrbtu na sploh. Danes sem enega hotela uspavat na hrbtu pa se je že popolnoma umiril, skoraj spal, samo stalno migeta s prstki po obrazku in ko si iztakne dudo iz ust je pa jok...Dudo sem tiščala notri ali pa jo sproti vstavljala, ko je padla ven, držala eno rokico, obe...a sem kmalu po 15min obupala in ga obrnila na trebuh...v manj kot minuti je zaspal:))) 
. Malce sta razcrkljana, samo jaz temu nebi tako rekla, ker dojenčki ne vedo, kaj to sploh pomeni. Bližina in dotiki so njuna hrana za dušo in tega jima nebom odrekla, če jima paše in če to rabita. Uživata v pozornosti, glasna sta, čez dan spita minimalno, zato je ponoči mir, vendar me zanima, če so tudi drugi dvojčki takšni??? Kako se sporazumevajo med seboj, kdaj se začnejo igrat eden z drugim (komaj čakam, da to obdobje pride, zaenkrat še ne kaže v to smer)...Kako dvojčka dojenčka hendlat v javnosti, če tečkata (jaz sem mirna, sproščena, vendar oreng zašvicam pa psihično me izčrpa, da čim zaspita morm takoj dva čika pržgat, drgač bi se mi od vsega napora scufal, saj poleg dvojčkov delam še faks)? Kako naj bo mati z dojenčki dvojčki sama doma? Jaz nisem bila še nikoli, vedno sva najmanj 2! Komaj čakam in si želim, da bi lahko hendlala oba sama, ker šele takrat bomo lahko šli na svoje, sedaj smo še preveč odvisni od pomoči starih staršev, kar mi ni čisto nič všeč in po godu, a če bi bila s partnerjem ob tako zahtevnih dojenčkih sama, bi se pomoje razšla, otroka bi pa najbolj naj... !
a pol še na wc ne moreš it al kaj? Daj lepo te prosim malo več starševske intuicije in malo manj branja knjig in forumov..vem da krči so huda reč, otroka razvadiš, ampak da pa se pri 6 mesecih niti malo ne zamotita sama, se mi pa zdi res malo preveč... 
. Jaz imam poleg dvojčic starih 8 mesecev še dva fanta stara 5 in 7 let in te čisto razumem kako ti je, pa čeprav sta moji princeski pridni. Jaz sem od začetka sama in priznam, da je bilo na začetku kar naporno, ker sta imeli obe krčke. Samo je bilo tako, da sem obe dajala hkrati v posteljico in ponosila enkrat eno, drugič drugo dokler nista zaspali. Mi je pa bilo s fantoma mnogo težje. Moraš razumet, da se fantje najbolj navežejo na mamo. Vsaj v večini primerov je tako. Ker še danes sem jaz za njiju na prvem mestu in mnogokrat brez spanja v naročju ni šlo. Ti pa svetujem, da če najraje spita na trebuščku pač naj. Saj se zgleda tako počutita dovolj varno. Kar pa se vozička tiče, ti pa povem, da bo sčasoma bolje, le vztrajati moraš in bosta tud v vozičku zaspala na hrbtu. Pač kolikor dolgo zdržita brez joka ju voziš, potem pa greš enostavno domov. Ti povem, da se bo čas, preživet v vozičku začel daljšat. In tudi sprehodi bodo postajali vse bolj prijetni. Verjemi, sem dala vse to že čez pri fantih. Glede na to, da imata 6 mesecev, se verjetno že zelo zanimata za okolico. In to ju bo dostikrat zazibalo v spanje - dogajanje okoli njiju. Naj zaspita v sedečem položaju in jima potem, ko že spita spremeniš naklon. Zdaj pa moram it, ker sta se princeski zbudili in bo čas za kosilo.
Super ste mi napisale...Samo ve, mamice dvojčkov me lahko razumete pa nobena druga mamica, čeprav ima 3 otroke različnih starosti...Ni enako, pri sami vzgoji je potem baje sicer lažje, če imaš dvojčka, ker ju istočasno vse učiš in ti ni treba delat preskokov v načinu dopovedovanja glede na starost otrok...Ampak začetki so pa najtežji... Jaz priznam, da sem bila popolnoma neizkušena, čisto v svoji dimenziji...potem mi je pa nosečnost obrnila življenje na glavo, na koncu, za piko na i pa še dvojčka dobim... Prej še sebe zgleda nisem imela dovolj rada, to sem kazala s svojim načinom lajfa...Pa sem dobila po buči, vendar mi niti pod razno ni žal...Ker čudna so pota usode in jaz verjamem, da se vse zgodi z namenom...Tako srečna kot sem, še nikoli nisem bila...Čeprav je pa po drugi strani tako 
za dobro opravljeno delo, saj si še zelo mlada in ti je življenje že na začetku postreglo s takim čudežem. Bodi in ostani to kar si. Pa še to. Forumi so mesto, kjer lahko izliješ svoja čustva in pojamraš o svojih težavah ali težkih trenutkih.
Ni prostora v postelji in ne skočim za vsak jok. Se mi zdi, da sem dosti bolj zorganizirana ob njima, več zmorem naredit še poleg njiju. 
