|
 |
RE: ah, ti naši 2-letniki...
15.3.2011 9:20:03
|
|
|
|
dreamhorse
|
Tudi jaz moje nisem nikoli pustila jokati, češ naj joče, saj izsiljuje. Govorim do starosti enega leta, malenkost več. Se pa sama dosti pogovarjam z njo na nivoju odraslega človeka, in zato je hitro razumela moje želje v smislu, prinesi, odnesi, pospravi, poberi. Veliko stvari sem ji razložila in ji tudi sedaj. Res pa je, da včasih ne zaležejo. Potem so pa tukaj drugi ukrepi. Ne prepričujem, ne prosim in ne toleriram stvari, ki jih pač ne sme početi. Meje so začrtane in navadno tudi upoštevane.
Če dobi napad ipike v sobi, zaprem vrata in grem. Zaradi šoka, ker tega ne pričakuje, odneha. Takoj ko odnega, grem po njo. Ne puščam je same. Ko se je v trgovini vrgla na tla, sem jo pustila, pa je nehala. Ko se je doma vrgla na tla in tulila, sem se še jaz, in še jaz začela tulit, pa je nehala, ker ji ni bilo jasno, kaj jaz počnem. Včasih gre tudi na način, kot pravi manna. Preusmerit pozornost na nekaj, kar ji je všeč.
NIsem super mama, da sem z vzgojo dosegla vse tako kot je, imam pa super otroka, ki je priden in se mu določene stvari da lepo dopovedat. Nekaj je na tem, ker je tudi nisem vzgojila, da je od 2 meseca starosti spala 12 ur ponoči. Kdaj pa kdaj poskusi moje živčke, pa hitro najdemo način, kako stvar rešit. Včasih tako, včasih drugače. Pri enem otroku kdaj zaležejo drugačni načini, zato pri različnih otrocih ne more veljat samo en način.
Sem se pa striktno držala ene stvari. Iz njenega dosega sem umaknila vse stvari, ki jih ni smela imeti. Dalince itd... ker se mi zdi, da ni primerno, da bi v otrokovem domačem okolju letala za njim in se za vsako stvar drla, da ne sme. Se mi zdi, da to potem samo sproži željo po nečem, kar ni dovoljeno.
Ojej, zdaj sem pa res zabluzila. Upam, da je vsaj malo jasno, kar sem želela napisat :)
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
Poleg tega pa tudi percepcije nas staršev niso enake - eden bo izgubil živce ob vsakem otrokovem "ne"-ju in ob vsaki majni ihti in bo govoril/pisal, kako nemogoč je otrok, drugi pa pač ne. 
) mu rečeva da če ne gre, zvečer ne bo risanke ker ne uboga (risanka je pa za njega oh in sploh). pol največkrat gre. se je pa zgodilo, da ni hotel it, ampak nisva popustila - smo šli in še risanke ni bilo zvečer. samo sva mu zvečer povedala: glej, tako in tako je bilo, zaradi tega si risanke ne zaslužiš. in ni bilo niti jokca, ker je vedel da si je sam kriv. to je samo en primer. drugače pa pri nas zelo pomaga kot - najprej ga opozoriva, da nekaj ni prav naredil, če bo še ponovil, da gre za 2minuti sedet v kot - podobno kot pri supernanny. in v tem času se otrok umiri in še jst, čene bi hitr zgubila živce. 
