IZVIRNO SPOROČILO: Matejusska

Naša 2-letnica ima obdobje preizkušanja mej, in sicer gre v skrajnosti. Kljub temu, da, kolikor berem stare debate, se nekatere ne strinjajo, da ima lahko 2-letnik močan karakter in da če je otrok težje vodljiv, da je pač nevzgojen, starši pa nesposobni, moram povedat, da je bila že kot dojenček na momente zelo zelo naporna, na previjalni mizi se je začela ritati in upirati takoj, ko je zmogla dvignit rito oz. se obrnit na trebuh. Ker sem že zelo hitro skužila, da zna biti kasneje težje vodljiva, ji od začetka postavljava z možem jasne meje, popuščanja ni, seveda v mejah normale oz. pri stvareh, kjer je treba, ne pomeni to, da jo v vsem zatremo in ji ne pustimo njene volje. Kljub vsemu vloženemu trudu, vsak dan preizkuša moje meje in to do onemoglosti. Ko ji rečem da tega in tega ne sme in tudi razložim zakaj ne sme, bo žnarala in težila, tako da jo potem pač odstranim in seveda sledi histerija. Ko smo v trgovini, se npr. zapiči v dvigalo ali pa v tiste živali-igrala, ko se lahko noter vsede in ima volan. Jo pustiš 10, 15, 20 minut in si misliš ok, zdaj ima dovolj in se ne bo upirala - ma ne, ona se bo drla in noče dol. Pa ne pomaga, če ji lepo razložim in prigovarjam, da moramo domov, ker da bla, bla, bla. Ko gremo ven, gremo večinoma v smer, ki si jo sama izbere, ampak vedno žal ne gre in če rečem, da gremo drugam (kar je nekje v 10%), je histerija in jok. Včeraj popoldne sem rekla, da greva po mleko da bova naredili palačinke. Se je strinjala (govori še ne, edino ja in ne pa še to bolj tako-tako), Ko pridemo ven, dretje, ker je hotela drugam. Sem ji rekla ali gremo po mleko ali pa naj grez očijem nazaj domov - in je šla z očijem domov, brez problema, še pomahala mi je. Prav vseeno ji je bilo, da grem jaz naprej ona pa domov. Previjanje, sploh zvečer pred spanjem, je nočna mora, ritanje, jok, histerija.  Skratka, nonstop vsak dan borba. Smo bili zadnjič na PEK na kontroli. Točno sem vedela, da bo šla na tobogan in ko bo treba v ordinacijo bo histerija. In je bilo tako - histerija, ker ona bi se še naprej vozila po tistem toboganu. Pa sem ji en dan prej govorila, da gremo k zdravniku, pa ko smo prišli na PEK sem ji rekla, da gre lahko na tobogan, ko pa zdravnik pokliče, greva pa k njemu. Me gleda v oči in vsa resna posluša, ko pa bi bilo treba to narediti, pa jok in histerija. Da ne govorim, kako me je dr. gledal - kot najbolj nesposobno mamo na svetu, ampak k sreči sem toliko močna, da me taki pogledi iz okolice ne ganejo preveč. In takoh situacij je še malo morje.

Pa saj v bistvu ne vem zakaj pišem... Itak vem, da so tudi drugi otroci taki, eni malo manj, drugi morda še hujši, da moram vztrajat, biti močna, se ne pustiti sprovocirat in da bo pač minilo, nekoč... Pišem bolj zato, da dam ven iz sebe.   

IZVIRNO SPOROČILO: jajula

otroci so različni, eni rabijo preizkušat meje trikrat, eni desetkrat, eni pa petdesetkrat da dojamejo kaj je meja. eni so pri tem bolj glasni, drugi pa samo malo mijavkajo. pri tem se otroci pač razlikujejo in zato so eni bolj naporni, drugi pa manj...in zato je to obdocje težje staršem, katerih otroci so bolj naporni, tistim staršem, ki imajo pa druge sorte otrok, pa lahko pametovati, kako pristopiti k zadevi...mislim, da ti gre čist dobr, je pa pri 2.letih najbolj naporno obdobje in dokler se tega zavedaš in postavljaš meje (seveda včasih tudi neuspešno), si na dobri poti

IZVIRNO SPOROČILO: Urska09

IZVIRNO SPOROČILO: jajula

otroci so različni, eni rabijo preizkušat meje trikrat, eni desetkrat, eni pa petdesetkrat da dojamejo kaj je meja. eni so pri tem bolj glasni, drugi pa samo malo mijavkajo. pri tem se otroci pač razlikujejo in zato so eni bolj naporni, drugi pa manj...in zato je to obdocje težje staršem, katerih otroci so bolj naporni, tistim staršem, ki imajo pa druge sorte otrok, pa lahko pametovati, kako pristopiti k zadevi...mislim, da ti gre čist dobr, je pa pri 2.letih najbolj naporno obdobje in dokler se tega zavedaš in postavljaš meje (seveda včasih tudi neuspešno), si na dobri poti

Hvala ti za vzpodbudne besede. Res. Ker se mi na momente trga. Doma imamo 2-letnico, ki je sicer miren karakter, vendar odločna, trmasta in svojeglava (le po kom se je vzela ). Če temu prištejem še non-stop bolezni mi lahko verjameš, da se nam na momente trga.
Najhuje je na sprehodih (ki to pravzaprav sploh niso, saj gre vedno v kontra smer in po vrtovih) in v trgovinah. Tam se dobesedno razživi, skače okoli, teče na tekoče stopnice, beži proti izhodu,itd.
Mislim, da ne gre toliko za problem (ne)postavljanja meja. Imam še starejšega sina, ki sem ga vzgajala enako kot mlajšo hči, vendar je sin popolnoma drug karakter in predvsem vodljiv. Zato z njim seveda ni bilo nobenih težav.
Se pa globoko strinjam z vsemi tistimi, ki niso zagovorniki parlamentiranja. Tako mali otroci kljub vsemu ne razumejo, zakaj nečesa ni, se ne sme, ne more,...Če nekaj ni dovoljeno in otrok ne uboga je rešitev ena sama: primeš, dvigneš, odneseš stran. Brez razlaganja, pregovarjanja, moledovanja. Nema!

IZVIRNO SPOROČILO: metulj333

IZVIRNO SPOROČILO: manna
In v njem se polni posoda nezadovoljstva.....
...
Ali verjamete tej tezi, se vam zdi da je morda kaj na tem?

 NE!  na tak nacin se po mojem vzgaja razvajenega pamza.

IZVIRNO SPOROČILO: Perlica76

Pozdravljene!
Sem mislila,da je z našo al pa z mano nekaj narobe s tem obnašanjem,pa vidim,da so(smo) vsi tam tam
Naša je sicer stara šele 16 mesecev,pa cvili,pa se na tla meče,pa joče,pa kašlja,včasih tako močno,da vse zbruha...katastrofa!No,to skušamo čimbolj ignorirat,me pa moti to,da flaško pa dudo meče po tleh in potem flaške noče pobrati(dudo ja,ker jo pač rabi).Včeraj je pila čaj,potem vrgla flaško na tla in je ni hotela pobrat.Sva rekla,da dude ne bo dobila,dokler ne pobere flaške.In nič,je delala vse drugo in se stiskala k očiju in se igrala,.....enostavno je preslišala tisto POBERI FLAŠKO.Potem je začela jokat,pa sem jo prijela,da pobere flaško,pa z njenimi rokami skupaj pobirala flaško(verjetno to ni bilo prav,ampak...probat treba vse)...v glavnem je ni pobrala in tulila na krokodilje solze.Groza!!Kak nasvet mogoče glede tega?Pustit flaško na tleh?
Začela se je obnašat grozno,tudi hrano da v usta,pa jo pljune...vse dela kontra..joj,kaj me še čaka....

IZVIRNO SPOROČILO: manna

Tole pišem samo z željo po debatiranju o tem, tako da me ne napadajte, ker nobene ne obtožujem, prosim.

Pred kratkim sem bila v vrtcu na predavanju o vzgoji, kjer je predavateljica rekla, da se vse glede trme 2-letnikov začne že prav ob rojstvu; in je tako nekako pojasnjevala, bom povzela: otroček se torej rodi, vse kar hoče je mamino mleko in bližina. Mamice mu seveda to dajemo, vstajamo ponoči in ga dojimo, crkljamo. Povezane smo z njim, gledamo ga 24 ur na dan, poznamo vsako njegovo potrebo. Njegova posoda zadovoljstva je polna, njegove potrebe so popolnoma zadovoljene. Nato pa mine nekaj dni/tednov/mesecev-odvisno od mamice, in mamici se zazdi da pa je otrok že morda dovolj star da bi malo dlje spal ponoči in mu namesto dojke da v usta dudico. Pa tudi čez dan seveda ne more vsako sekundo samo otročka pestovat, pa ga proba zamotit z dudo, igračko, pa ga malo pusti da jokca...Pa seveda sta tu še babica in tašča ki tudi pravita, da otrok pač včasih mora jokati, češ da si tako prezrači pljuča. In mali dojenček torej začne počasi spoznavati kako je, če njegova potreba ni vedno takoj zadovoljena. Seveda mu to ni všeč, on ne razume zakaj mamica ne pride, zakaj ga noče podojiti ob dveh ponoči. In v njem se polni posoda nezadovoljstva.....
In naj bi bilo nekako tako, da torej otrok ki že zelo zgodaj po rojstvu ni dobival tistega kar je zahteval in se mu je že od rojstva po malem odrekalo (češ, kar naj se navadi) zraste v veliko bolj nezadovoljnega dveletnika kot bi lahko sicer. Medtem pa naj bi bil otrok, ki se je v prvih mesecih zelo povezal z materjo, ki je noč in dan vedno dobil kar je hotel, ki mu praktično ni bilo treba jokati, ker so bile njegove potrebe zadovoljene, bolj zadovoljne narave in naj bi bila zato njegova trma pri osamosvajanju toliko manjša.
Ali verjamete tej tezi, se vam zdi da je morda kaj na tem?

Saj ni važno, kako trmast je otrok, važno je, da so na drugi strani trmastega otroka starši, ki vedo kaj hočejo in so v svojih pričakovanjih do dveletnika realni