ronja
|
Hm, ne počutim se ravno poklicane (no, razen če me direkt kdo pokliče ), ampak kadar ni nič boljšega od mene (mi je slabo - to je bilo 2x9 mesecev, v tem času uspe svaaaašta napisat, sploh če hitro tipkaš ali pa sem bolana - to je bilo v zadnjem času tudi preceeeeeeej, ker sta malidve prinesli iz vrtca vsega boga, ki ga jaz očitno nisem prebolela, ker nisem bila v vrtcu ali pa kadar moram delat delo, ki zahteva en del mene, vendar pa ne cele mene in potem se moji možgančki začnejo dolgočasit in takrat je tole super, ker lahko vsak trenutek nehaš, česar pri kakem resnem delu in tuhtanju ne moreš...), takrat se mi zdi to dobra alternativa. Nekaj pač moram počet s svojimi možgani.
Pa (verjetno naivno) ampak vseeno mislim, da včasih pa komu res pomaga (pač tako napišejo, upam, da je res - saj veš, jaz sem naivčina, pa vse verjamem ). Tako da če tako pogledaš: ne, ni vse pošlihtano, ker sem skoz nekaj bolana. Ampak po drugi strani se pa zaradi enih viroz ipak ne mislim sekirat več kot je nujno treba (torej zato, ker takrat ne morem delat tega, kar bi rada - zato se pa že čisto dovolj in je rr super "distrakcija", da ne mislim na to, kaj vse bi zdaj delala, če bi lahko (no, ne trenutno, zdajle sem pa ok, hehe, zdaj se mi samo spat ne da it ) - no, pa imaš še en razlog).
Skratka, nekako tako kot ankica.
pa saj vemo , verjetno vsi, kdo sta - le onidve ne
Ups, potem sem ena verjetno jaz, ker nimam pojma, kdo bi to bil... Edino to mi ni jasno, kako bi kind lady vedela, da sem nekaj čisto drugega...
haha, picola, sem tole svoje napisala, potem pa tvoje prebrala:
Torej moram bit to jst...ker se mi nit sanja ne, kdo bi bile tidve pametnjakovički...
No, potem se pač podpišem .
Kar se mojega "perfect" lifa tiče, se mi zdi (morda narobe ), da niti ne skrivam, kje ga serjem oz. sem ga. Se mi zdi fajn, če bi se kdo lahko naučil na moji napaki, namesto, da dela sam še enkrat isto, kar se ni izkazalo ravno za perspektivno... Zato navadno pišem svoje primere zraven, če jih pač imam v konkretni situaciji.
Jst tut mislim, da preveč kritiziramo vse povprek...
Meni se pa sploh ne zdi tako. Če pogledam okoli: v službi, doma... so vsi veliko bolj prijazni do mene, kot se meni zdi, da bi si zaslužila... Sama vidim še precej lenobe in neizkoriščenega potenciala, pa me zato noben ne jaga. In zanimivo: lubi recimo tudi ves čas govori o sebi slabše, kot jaz o njem. Njemu se recimo zdi, da bi moral par kil shujšat - meni se zdi, da ima krasno postavo. Če skuham nekaj, pa se mi ne posreči najbolj, me ne bojo moji kritizirali - včasih celo tamala reče, kako je dobro . Sodelavke mi rečejo, da mi gre ok, meni se zdi, da nič ne naredim, ko sta malidve skoz bolni,... itd... Mogoče smo malo čudni v naši družini . Ampak jaz res nimam občutka, da bi me vsi kritizirali in v nič dajali ali pa da sama ne bi nikogar pohvalila...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
