Aniiita
|
karin82 Živjo, ma jaz sem se kljub slabemu občutku in žalosti kar odločila in včeraj prekinila..sploh ni pokazala kakšne strašne potrebe ali pa težav in sem rekla, da je ne bom niti mešala, da bi na 2 dni dojila, ker se je spomnila samo takrat, ko sem jo podojila..potem bi ona še drugi obrok tako, ko sem ji dala stekleničko, pa jo je čist lepo sprejela in sem rekla, da je niti ne bom matrala. Ma mi je bilo težko, vendar sem tolažim s tem, da ji itak vse dajem, moje lljubezni ima ogromno kljub temu (ko ji stekleničko dam, jo tudi zelo stisnem, kot pri dojenju:)), vedno se odzovem na jok itd.. Moram pa poskrbet tudi zase. 100% sem ji bila na voljo toliko časa, potrebujem pa čas tudi zase. Ko jo pustim malo mami npr. (sicer sem v bližini) vidim, da se imata prav fajn in da je v moji glavi to, da kako mene stalno potrebuje.. Separacija je še težja za mame, se mi zdi- mi moramo sprejeti, da se naš otrok počasi osamosvaja in mu nismo več ves svet. Se mi zdi, da je to potrebno, da mora biti mamica tudi ženska, ne zgolj mama in kot taka je potem še boljša mama (če si vzame tudi zase vsega malo). Jaz npr. opažam, že odkar sem manj dojila, da sem bila veliko bolj čustveno stabilna in to je pri otroku tudi pomembno. Torej, zagotovo niso samo slabe stvari. Ne obtožuj se, če ne gre ne.. pa saj nismo Cankarjanske matere, da bi se morale do konca zgarati (in potem to očitati otrokom, če ne prej, ko odrastejo). Skratka, tvoj sin ima gotovo eno zlato mamo in to za vse življenje ( ne glede na to, ali ga doji mesec več ali manj- to je pač zdaj samo faza). No, tako se tolažim jaz, upam, da ti kaj pomaga
|