roberta
|
če moj otrok (23 mesecev) noče iti naprej ali nazaj rečem: "pa pa, mami gre? greš z mano ali ne?" in se res odpravim naprej... in običajno vedno za mano priteče: "mami, čaki"... če pa slučajno ne pride (to je res redko), ker ne vem kaj (je v fazi, ko je slabe volje in se res spunta recimo), pa grem potem nazaj do otroka, ga dvignem in nesem del poti (100 metrov), vmes poskušam spraviti v boljšo voljo, da pozabi, zakaj že ni hotel hoditi in ga dam potem spet dol, da sam hodi... to skoraj vedno uspe. sicer ponovim vajo. igranje na terasi... meni zveni prav krasno, sploh ob vseh rekvizitih, ki jih imate na voljo. tako, da ti predlagam, da včasih enostavno ti poveš, kako bo, ne pa mali. reci enostvano, da danes ne greste na sprehod, pač pa se boste igrali na terasi. in konec debate. in če tuli, naj tuli. saj bo nehal. mu ni tako hudo, da ne bi... s tem mu ne narediš prav nobene škode - povej mu, da ga razumeš, da si želi iti, ampak da danes iz tega in tega razloga to pač ni mogoče. da pa se lahko enako lepo igrate na terasi. jaz sem tudi za to, da se otroku prisluhne in se ga upošteva. absolutno. ampak otroku je potrebno tudi postaviti meje. otrok mora vedeti, da na tem svetu niso samo njegove želje in hotenja, pač pa smo tu tudi drugi s svojimi željami, hotenji in potrebami. je pa fajn, da mu te stvari povemo, da to sliši, da ve in da mu pride v zavest, da tako kot mi upoštevamo njega, mora tudi on upoštevati nas. in če se meni kot mami ne da prav vsak dan na sprehod, mora otrok pač to sprejeti kot dejstvo. otrok ni kralj. otrok je otrok in kot tak mora biti tako upoštevan kot omejevan.
|