ronja
|
Dokler ti bo prostor pomenil več kot odnosi, boš pač trpela v odnosih... To ve tvoja mama in zdaj bi to že lahko vedela tudi ti...
Na tvojem mestu bi šla v najem, če imata dovolj denarja, bi kupila stanovanje. Ne bi šla v gradnjo, ker potem kot si sama ugotavljala, moža popoldne ne boš imela. Z dojenčkom boš pa bolj težko kaj dosti pri hiši pomagala delat... Lahko ostaneš pri njem doma, pa boš imela prijaznost, vendar ne zasebnosti in ne prostora. Lahko greš nazaj k mami in ji daš še enkrat vedet, da brez nje ne moreš, ker pač rabiš prostor, ki ga ona ima (pa v bistvu rabiš še kaj drugega od nje, samo si nočeš priznat - rabiš jo, ker ne moreš presekat svojega odnosa z njo).
Ja, ko si pisala, sem imela točno to v mislih: da se počutiš, kot da ste šli iz dežja pod kap. Kar je res, saj še vedno niste na svojem. Zato bi pa jaz na tvojem mestu šla v najem- na svoje.
Ampak smo različni, očitno ti še ni dojadilo do konca in rabiš še nekaj časa, da se dejansko posloviš od svoje mame... Upam,d a boš prišla do tega prej, predno se bo tvoj otrok začel dobro zavedat, kaj se dogaja okoli njega. Da bi se mama spremenila kar tako, je zelo malo verjetnosti, kar obe veva. Če greš nazaj tja, veš, da bo isto in si ne delaj utvar in si ne laži, da ne bo. To je vse, kar ti lahko svetujem. Da se pripravi na to, da bo tako.
PS. mi živimo na zelo malem, 4je, pa smo zelo srečni . Ampak meni res luksuz dooosti prostora ne pomeni toliko kot to, da je tisto, kar je, naše, da lahko počnem, kar želim in kadar želim. Saj ne rečem, da ne bi pasalo met za vsako malo svojo sobico, ko bosta večji (zdaj jima je po moje boljše, da sta skup), pa svoje sobice za ustvarjanje, pa svoje za šivanje, pa eno lopo za lubijevo vrtnarjenje, pa ogromno sten za razstavljene zadeve, pa par metrov knjižnih polic, pa še kaj... Ampak precej manj bi mi to pasalo met v hiši staršev, katerihkoli, pa niso nobeni psihoti, ampak fajn ljudje.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
...da bi pa še naprej živeči tako kot živimo...pri meni doma smo imeli vsaj doosti prostora, tukaj pa...ni prostora in ne zasebnosti...tako da smo šli iz dežja pod kap.
. POvej možu, da rabiš zdaj kako leto ali dve, da se psihično pobereš in da ga tačas rabiš ob sebi. In pusti prostor in ugodje za potem. Saj to ne pomeni, da bosta večno živela v najemu. Lastništvo ni vredno tega, kar dostikrat zahteva, 100%. Lahko imaš srečo, da nekaj dobiš, ampak tudi če bi parcelo dobila, je gradnja velik stres, ti pa zdaj nisi ravno v stanju, ko bi bila sposobna še kaj dosti več in ti res svetujem, da si ne natiplaš še enega vraga na glavo. Pusti to za takrat, ko boš bolj močna, včasih rabimo enostavno čas, da okrevamo. Tudi psihično. Če mu tako razložiš, bo verjetno razumel...
