IZVIRNO SPOROČILO: Ženkica

Jaz vam zidavo lastne hiše in pufanje v nedogled globoko odsvetujem. Zakoreninjena slovenska mentaliteta, da mora vsaj imeti svojo bajto je totalno zgrešena.

Kupite si stanovanje po svojih zmožnostih, ne pufajte se do plafona, lepe vikende in popoldne pa raje skupaj preživite v naravi, igriščih, hribih........... ipd.

Tiste cigle itak na koncu ne bomo s sabo nesli, plačali pa smo jih nekateri že, kot da so narejeni iz čistega zlata. Časa se pač ne da kupiti, zato ga je treba čim bolje izkoristiti.

Pa srečno.

IZVIRNO SPOROČILO: Andromeda

IZVIRNO SPOROČILO: Ženkica

Jaz vam zidavo lastne hiše in pufanje v nedogled globoko odsvetujem. Zakoreninjena slovenska mentaliteta, da mora vsaj imeti svojo bajto je totalno zgrešena.

Kupite si stanovanje po svojih zmožnostih, ne pufajte se do plafona, lepe vikende in popoldne pa raje skupaj preživite v naravi, igriščih, hribih........... ipd.

Tiste cigle itak na koncu ne bomo s sabo nesli, plačali pa smo jih nekateri že, kot da so narejeni iz čistega zlata. Časa se pač ne da kupiti, zato ga je treba čim bolje izkoristiti.

Pa srečno.

Se kar strinjam s temle postom. Dokler ne boš na svojem, pa ne boš zadihala. Sicer ne vem, kakšna je vajina finančna situcija, ampak jaz za nič na svetu ne bi živela ne pri mojih ne pri moževih starših. Raje plačujem oderuško najemnino (ki sem tudi jo včasih), samo, da imam svoj mir. Pozanimajta se, kako je s stanovanjskim kreditom, res ni nujno, da gresta zidat hišo. Hišo danes zidajo tisti, ki imajo veliko denarja, tisti, ki ga imajo malo manj pa ponavadi, če že zidajo traja in traja, preden je hiška zgrajena. Get real!

IZVIRNO SPOROČILO: Robinia



Danes ste vsi tako lepo poučeni o tem kako je treba biti samostojen in neodvisen. Sedaj te očitno peče vest do staršev. Si mislila, da bodo rožice cvetele kar same?
Veliko egosistov je med vami mladimi! veliko materialistov. Vaše je vse sveto.
Ali ste se kdaj vprašali ali morda tudi vaši starši imajo nekaj za sveto. Koliko tega ste oskrunili...?
Sodobna psihijatrija že uči tako...proč s starši (saj so moteči dejavnik kot praviš). Ko pa se je treba osamosvojiti ste kot gumi bomboni. Lepe barve, še kar sladki, se pa prehitro stopite...
Če si užalila starše je prav, da ti je res hudo. Lahko bi z možem odšla mirno. Lahko bi pokazala vsaj malo spoštovanja.
Nihče te ni silil, da tam živiš. Vsak ptič si prvo splete gnezdo, pa potem zvali kakšno jajce.
ODRASTI ŽE ENKRAT IN PREVZEMI ODGOVORNOST ZA SVOJA DEJANJA.
Vprašaj se tudi kdaj kako je bilo staršem, ko so začeli skupno življenje.
Očitno si še ena članica razvajene generacije in ne veš koliko truda je treba vložiti v zakon, otroke in dobre odnose.
Zavihaj rokava in ko boš sama svoj gospodar ti bo vse jasno. Do takrat pa bodi spoštljiva.

"..Razmišljava o gradnji, ampak...po eni strani se veselim tega, po drugi pa...strah me je da bomo začeli živeti mimo en drugega, oz. da se že kažejo zametki takšnega življenja. Jaz sem z otrokom, mož pa do 15 v službi, potem pa kalkulacije, kalkulacije, kalkulacije...kako priti skozi da... Doma sem prala, kuhala, pospravljala...skrbela za družino, tukaj mi vsega tega ni treba delati, ampak se ukvarjam samo z otrokomVendar...mene takšno življenje prazni, počutim se nekoristna, včasih tudi nesposobna. S tem ko smo naredili ta korak in šli, sem upala da bomo res mi trije živeli kot samostojna celica, da se v bistvu tudi navadimo živeti kot družina, ker v tem času nam to ni bilo dovoljeno, vendar temu ni tako."

Ne vem o čem sanjaš. Kjer koli boš živela. Kdo misliš, da ti bo pral, likal, kuhal... pucal stanovanje, ujčkal otroke in še moža. To kako se počutiš ni nikakršna depresija temveč živ dolgčas od tvojega življenja, ker ne veš kaj bi s seboj in živiš v iluzijah. Življenje je dolgo in ves čas se moraž boriti, da ti bo lepo. Nihče ne more delati kar hoče. Ali lahko delaš kar hočeš, samo ne smeš s tem nikogar prizadeti, še manj pa smeš početi kar hočeš na tuj račun.
Ne sanjaj o gradovih, kajti več jih bo več boš mogla pospravljati ali vsaj služiti, da boš lahko plačevala čistilke.

Lepoto lahko najdeš povsod, tudi brez materialnih dobrin.

IZVIRNO SPOROČILO: polho3006

....zmankuje mi energije. Sedaj bi se morala ukvarjati samo z mojo družinico ne pa reševatio stanovanjskega problema. O tem sem pisla na tej temi
http://www.ringaraja.net/forum/m_5035566/mpage_1/tm.htm#5052187
 
Sedaj je že tri tedne od kar smo odšli od doma in živimo na domu mojega moža. Stiskamo se v eni sobici in imamo souporabo kuhinje in kopalnice. Ampak jaz se počutim...tako kot da se bom vsak čas sesula. ZAKAJ? Zakaj se počutim tako kot se, čeprav VEM da sem naredila prav!!!!  Verjetno zato ker...s tem ko sem potegnila črto in dala mojim domačim vedeti da je moja družina zame sveta in da ne bom NIKOMUR dovolila da se vanjo vtika, komandira...želela da mi trije res resnično zafunkcioniramo kot družina, kot samostojna celica, brez motečih dejavnikov, vendar...jaz ne čutim da smo s tem korakom kaj bližje temu in zaradi tega mi je hudo. Včasih začnem razmišljati da imam mogoče poporodno depresijo, ker kompliciram, ampak...Ja tukaj smo lepo sprejeti, nihče nas ne poskuša spraviti narazen, vendar...živimo v eni sobici, ubadamo se s tem kje bomo živeli v prihodnje, ker veva da za otroka je tukaj premalo prostora. Razmišljava o gradnji, ampak...po eni strani se veselim tega, po drugi pa...strah me je da bomo začeli živeti mimo en drugega, oz. da se že kažejo zametki takšnega življenja. Jaz sem z otrokom, mož pa do 15 v službi, potem pa kalkulacije, kalkulacije, kalkulacije...kako priti skozi da...
Doma sem prala, kuhala, pospravljala...skrbela za družino, tukaj mi vsega tega ni treba delati, ampak se ukvarjam samo z otrokomVendar...mene takšno življenje prazni, počutim se nekoristna, včasih tudi nesposobna.  S tem ko smo naredili ta korak in šli, sem upala da bomo res mi trije živeli kot samostojna celica, da se v bistvu tudi navadimo živeti kot družina, ker v tem času nam to ni bilo dovoljeno,  vendar temu ni tako. Meni bi bilo najboljše da bi šli nekam na stanovanje, bi pač plačali tisto najemnino, vendar bi bili samo mi trije in bi resnično lahko funkcionirali kot samostojna celica. Mož pravi da če bomo zapravljali na tak način da bo samo dlje trajalo preden bomo na svojem, vendar...če bomo tukaj do takrat ko bomo imeli svojo hišo pod streho (nimava še niti parcele)...mislim da je lahko tako cena krepko, krepko višja od najemnine stanovanja. Imeli bomo streho, ampak ali bomo imeli še eden drugega...ne vem no.
 

vendar...jaz ne čutim da smo s tem korakom kaj bližje temu in zaradi tega mi je hudo

IZVIRNO SPOROČILO: bomboncek1
 Res nisi na realnih tleh, ti pojma nimaš, da ti je že zdaj lepo. V bistvu imaš to, kar ti ne ceniš, ker ni materialno.

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Meni bi tudi dušilo, če bi morala živeti v eni sobici pri tašči, pa čeprav prijazni tašči. Menda bi znorela, tako zelo sem rada na "svojem". NIsem človek za v zrak gledat... komot skrbim za množico ljudi, lahko so pri meni v hiši, ne morem pa obratno - jaz biti pri nekom v sobici in da drug skrbi zame. Ne vem zakaj, ampak tako pač je, taka sem.

IZVIRNO SPOROČILO: tuli_panka

Ampak vseeno se mi zdi, da postajamo vedno večji sužnji stvari in reči.