ČebelicaMaja
|
IZVIRNO SPOROČILO: jaknik1 Naj ti povem... jst sm strašno eksplozivna oseba in sem potrebovala kar precej ,,treningov,, samokontrole. Lahko pa sedaj sama zase rečem, da sem dosegla svoj notranji mir (imam se rada in se spoštujem, spoštujem svoje otroke, svojega partnerja in ljudi okoli sebe). Včasih sem bila pobudnik prepirov, al pa sem sam čakala, da kje poči. Sedaj? Dojela sem, da bistvo življenja nisem samo jst in moji problemi, da se svet ne vrti samo okol moje ,,riti,,. Itak, da mi še kdaj pokrov dvigne, vendar sem se naučila, da takrat raje z otroci zapojem in zaplešem. Torej preusmerim energijo v nekaj pozitivnega. Mogoče se to sliši mal prismuknjeno, ampak sem sedaj raje mal prismuknjena, kot pa da malčki gledajo živčno in tečno mamo in kreg pri bajti. Ti pa lahko zagotovim, da smo bolj srečni. Ja, je pa težko narediti prvi korak, težko si je priznati, da nimaš vedno prav, težko je začeti živeti drugače. Ko pa ti vse to uspe......ma ne znam opisat občutkov.....probaj, pa boš videla. ...najprej sploh nisem mislila komentirat teme, potem sem pa prebrala tvoj post in enostavno moram dodat svojo plat. Tole besedilo je, kot da bi brala sebe...in avtorici prvega posta bi rekla samo nekaj- potruditi se je treba, ne pride samo od sebe, včasih se je treba marsičemu odreči, si vzeti čas in včasih sebe "brcniti v rit"; da napreduješ, se razvijaš in učiš- ni lahko najti notranjega miru... je pa lepo. In pomaga, pomaga, da živiš boljše življenje ti in vsi tvoji bližnji.
_____________________________
Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)
|