Pat74
|
V glavnem se strinjam, kar sta napisali solero in petka. Pa še nekaj mojih izkušenj: moj odnos s taščo tud ni tak, kot sem si ga želela in predstavljala. Je bolj diplomatski in hladen. Najbrž bi bil lahko boljši, če bi lahko pozabila na taščine žaljive očitke, ko sem bila prvič noseča (tu se je vse začelo in stopnjevalo z leti, ko so prihajali najini otroci; moj mož/njen sin je bil vse do takrat njen čustveni partner). Sem samo človek, zato imam tudi jaz določena prepričanja, pa tudi predsodke, ki vplivajo na odnos do sočloveka/tašče. Moja tašča ni slaba ženska, ima pa določene lastnosti, ki me zelo motijo. Trudim se jo sprejeti takšno, kot je - lahko razumem, da ni imela lepega otroštva (očetova zloraba) in tudi kasnejšega življenja (mož pijanec). Toda jaz nisem kriva, da se ji je to zgodilo - najbrž se njene reakcije/odnos odraz tega, zato bi nujno potrebovala kakšno strokovno pomoč, ampak tega koraka nikoli ni bila sposobna storiti, tudi pri svojem možu ne, ko je ta šel v zdravljenje in jo je prosil za pomoč (tudi tu jo nekako skušam razumeti, da ji je bilo vsega dovolj in da je bila ločitev zanjo boljša pot, čeprav je takšno življenje pustilo hude rane in bi bila pomoč kakšnega terapevta zelo dobrodošla). Prav zaradi teh izkušenj, ki jih ima, sem mislila, da bova lahko vzpostavili bolj topel odnos, saj so nama določene stvari, ki jih je doživela, skupne (moj oče je tudi alkoholik). Res pa je, da sem sama, veliko energije vložila v to, da sem te zadeve predelala. V bistvu mi je zelo žal, da je najin odnos tak - še zdaj skušam kaj prezreti, zavoljo njenih vnukov/mojih otrok, ki jo imajo radi. Tudi njo razumem, da ima rada vnučke pri sebi in da jih vzgaja po svoje, saj v tem vidi popravni izpit za zamujeno - svojima namreč tudi ni nudila toliko, kolikor si je želela, kar je razumljivo zaradi te travme s svojim očetom.
|