nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: bumerang
Bi šla na kak pogovor tudi jaz. Ampak bolj kot razmišljam, opazujem in berem starševske zapise, bolj se mi zdi, da so otroci razvrščeni v dve kategoriji: fikus ali vihar, neke srednje kategorije ni.
Tole sem hotela že zadnjič komentirati, pa sem potem pozabila.
Načeloma se strinjam s tabo, da zgleda res tako, kot da obstajata le dve kategoriji otrok, ampak je odvisno, s katere perspektive gledaš.
Če gledamo na otroke s povsem laičnega, starševskega vidika, vidimo, da obstajajo popolni fikusi, pa bolj mirni otroci, veseli, zasanjani, živahni, živi, plašni, pogumni otroci, .... viharji. In če imaš mirnega otroka, se ti bo en živahen otrok zdel že malo nevzgojen in razvajen, en živ otrok pa celo popolnoma neobvladljiv. Če imaš živega otroka, se ti bo zdelo, da so starši fikusov lahko najbolj srečni ljudje. Če imaš pogumnega otroka, si želiš, da bi bil tvoj malo bolj na easy, če pa imaš plašnega, si želiš, da bi bil tvoj malo bolj korajžen ... In vedno, ne glede na to, kakšen je tvoj otrok, se ti zdi, da bi bilo pa morda fino, če bi tvoj otrok imel kakšno nasprotno lastnost, in včasih malo potarnaš čezenj, a hkrati se zavedaš, da je tak, kot je, čisto ok.
Če pa imaš otroka, ki je izraziti fikus ali vihar, ga prav tako opazuješ in primerjaš z drugimi, ... vsak dan, bolj in bolj, in si misliš, ok, naš fikus je pač še malo bolj miren od mirnega Tončka; naš vihar je pač malo bolj živ otrok od sosedovih razbojnikov, ... in opazuješ leto, dve, tri in čedalje bolj spoznavaš, da je mirni Tonček kljub vsemu kdaj pa kdaj povsem normalno živahen oz. sosedova razbojnika znata tudi povsem v miru pojesti pico v gostilni. Pa se kljub vsemu tolažiš, ok, naš je pa pač še malo bolj miren/živ. Tudi drugi te ˝tolažijo˝, da je pa njihov tudi tak in tak in da to ni nič groznega ... a ti čedalje bolj opažaš, da razlike vendarle so, pa si vseeno zatiskaš oči, iščeš vzroke v sebi, v lastni vzgoji, zatiskaš si oči in si lažeš ... do trenutka, ko te bodisi sam otrok pripelje do točke, ko ugotoviš, da tvoj otrok JE fikus/vihar, bodisi te na to opozorijo vzgojitelji/učitelji.
Poiščeš pomoč, ti, ki imaš fikus/vihar, ne oni starš, ki ima malo bolj mirnega/živahnega otroka, ti poiščeš pomoč, in logična posledica je, da otok pade v (pričakovano, že dolgo sluteno) kategorijo fikusa ali viharja. Vsi ostali odtenki so vendarle povsem normalni otroci, malo bolj živi, zasanjani, klepetavi ...
zato se zdi, da obstajata samo ti dve kategoriji, ker vsi ostali odtenki niso tako hudo problematični. To je enako kot s prehladom; kašljaš, šmrkaš, lahko imaš povišano temperaturo, pa vendarle ne boš šel k zdravniku in ne boš jedel AB; če pa te bo poleg vsega še mrazilo, bolele mišice, boš šel k zdravniku, kajti vedel boš, da imaš verjetno gripo in rabiš AB.
Jaz sem tudi zelo dolgo odlašala z iskanjem pomoči, čeprav sem skoraj že od sinovega rojstva slutila, da ni povprečen otrok. Dolgo časa sem podlegala raznim teorijam, da je pač samo malo bolj živ otrok. Najbolj pa so me ˝zadele˝ besede kakšnih staršev, da je njihov otrok tudi hiperaktiven, trmast za znoret, oh in sploh naporen, potem pa so tega otroka poklicali, da grejo domov, mali se je malo puntal, pa so mu rekli to pato in mu preusmerili pozornost (ali pa še to ni bilo treba) in je šel lepo mirno domov.
Istočasno sem jaz z našim viharnikom (besede hiperaktivec sem se otepala kot hudič križa) vodila pravo bitko, ne bitko, ofenzivo; dretje, kot da ga dajem iz kože, brcanje, cepetanje, ... mali me je s pogledom ubijal, tudi kakšna beseda je priletela iz njegovih ust, ki me je za par dni povsem potolkla, jeza, bes, sovraštvo do vsega in vseh, ... nobena preusmeritev pozornosti ni zalegla, nobena obljuba, nobena grožnja, ...
Ja, eni imajo živahne in žive otroke, eni imamo viharje, razlika med nami je v tem, da proti sapi in vetru se lahko boriš sam, proti orkanu žal ne.
Jaz bi bila najbolj srečna, če moj otrok ne bi bil niti fikus niti vihar, ampak ˝neke srednje kategorije˝. In mi nikoli ne bi bilo treba gledati lastnega otroka, kako mu lepijo nalepke in o njem vodijo kartoteko. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Tudi naš sin ima motnjo koncentracije z imuplzivnostjo, motjo pozornosti in še neko vedenjsko motnjo. Ja, nič kaj lepega nas ne čaka; predvsem trdo trdo delo in jekleni živci. 
