IZVIRNO SPOROČILO: Fuji

Pozdravljeni.

Sama se v teh tednih precej posvečam naslovni diagnozi. Priznam, da je zadeva popolnoma drugačna, kot sem si jo zamišljala, ko sem kdaj naključno naletela na to besedno zvezo. Niti ji nisem posvečala neke posebne pozornosti, ker sem bila mnenja, da je ja vse razvidno iz imena. No, pa ni. To vem šele danes, ko se tudi naša družina sooča s težavami.

Prvorojenec je v tem šolskem letu pričel obiskovati prvi razred OŠ. Od začetka je bilo še fajn, nekje okoli novega leta se je pa že poznala večja obremenjenost, razdražljivost, otožnost in agresija. V sodelovanju z učiteljico smo otroku prigovarjali, da naj se umiri, naj ne moti, naj se ne guga, ne klepeta, naj se ne vriva, da ni potrebno biti vedno prvi,... Pa je zaleglo za kakšen dan, potem pa jovo na novo ponoviti intenzivno vajo. Otrok se je začel doma odmikati, se izogibati pogovorom, nič več nama ni zaupal kaj se mu dogaja, na vprašanja pa je odgovorjal s kratkimi odgovori. Nekajkrat je imel hud izpad, ko bi najraje kar umrl, se odselil, zamenjal starša in dom, ter vse prijatelje. Ob tem sva z možem že čutila končni alarm, da MORAMO poiskati pomoč. In smo jo.

Tam pa se je vse obrnilo na glavo. Terapevt (G.Radetič) nama je predstavil popolnoma enostavno sliko stanja, v katerem se nahaja otrok - motnja koncentracije z impulzivnostjo. Opozoril naju je na to kaj vse se bo še dogajalo, jaz pa sem izgubljala tla pod nogami, ker je pravzaprav našteval večino stvari, ki se ŽE dogaja. In midva zdaj na otroka dejansko gledava drugače - to pa se pozna tudi pri odnosu, ki se izboljšuje. Še naprej obiskujemo terapijo, začeli smo hoditi tudi na Center za otroke in mladostnike in septembra bodo sprožili postopek testiranja.

Jaz pa, v nasprotju z možem, še vedno občasno tavam v temi. Veliko berem na to temo in po pravici povedano, nisem najbolj optimistična. Vem, da se da precej pomagati, me pa tiste negativne stvari lovijo. Ker sem bila sama kot otrok precej nemirna in klepetava, vem, da sem se težko prebijala. Je pa res, da nisem imela pomoči s strani staršev, saj sem bila pri mami osovražena in bi me najraje zaprla v poboljševalnico. No, jaz sem bila le nemogoč in nevzgojen pamž, takšnih diagnoz takrat niso poznali, vsaj pri nas ne.

V njem vidim borbo po dokazovanju in iskanju neke potrditve. In včasih je izredno težko voziti med lastno osebnostjo in biti dober zgled. Med tem kaj je prav in tem kar sem. Med tem, ko mi duša nori, glava pa skuša umiriti razmere, v dobro otroka. Trudim se ostati mirna in pozitivna, vedno mi pa žal ne uspe.

Sin je sicer popolnoma "normalen" otrok. Je družaben, ima prijatelje in rad je v njihovi družbi. Učnih težav nima, na nekaterih področjih v šoli je bil nad povprečjem. Doma ima še dve sestrici, s katerima se dobro razume in ju ima rad. Tega naglas sicer ne bo kar tako priznal, se pa vidi iz odnosa, ker je do njiju skrben (sploh, če katera joka) in pozoren. Je pa sicer precej tekmovalen, klepetav in "živc" - stalno v pogonu. Se pa vse pozitivno konča, ko nevemkaj povzroči njegov izpad. Zdi se, da se to dogaja takrat, ko nekaj ni tako, kot si je on naslikal v glavi, da mora biti. In takrat ni lepo. Večinoma se dere, da naj gremo stran, da hoče biti sam, pojavlja se tudi brcanje, suvanje. Sama nanj gledam nekoliko drugače in zdi se, da v takih situacijah že vnaprej znam dokaj točno zadeti njegovo naslednjo reakcijo. In vem, da ne želi tega, pa si sam ne more pomagati. To vem zato, ker sem sama precej podobnega karakterja (čeravno mi njegove reakcije mnogokrat parajo živce).

Je še kakšna, ki ima te težave in kako z otrokom vozita? Brala sem Karensina sporočila, precej naše družine sem našla v njih. Ker so nam rekli, da je ta zadeva v 80% dedna, me zanima kako je pri tistih, ki imate več otrok? Nasploh se mi nekako zdi, da bi tule našla nasvete in oporo tudi za našo družino.

LP

IZVIRNO SPOROČILO: mika

fuji, dva krat sem prebrala tvoja posta, pa ti moram reč, da razen agresije, se meni zdi tvoj otrok tipičen 'živahen otrok. Edino si ne znam predstavljati intenziteto njegove agresije.
Na vse to, kar moraš opozarjati svojega sina, moram jaz svojo hčero. Stara je 4.5 in dvomim, da jo bom morala manj opozarjati pri 7ih letih. Ravnotako ima obdobja, ko bo naredila vse kar je potrebno in obdobja, ko bom morala bit huda. Ko se preobleče, razmeče oblačila po celi sobi.Tudi sama pazim, da se preveč ne razburi, ampak ji s tolažilnim glasom govorim kar je potrebno, sploh kadar je utrujena. Takrat je tudi nevarna sama sebi, da se poškoduje...zadnjič je glavno naslonila na umivalnik in se zabila z zobki, da se je komaj pomirila.

Tudi ona ne prenese krivice in joče. kadar jo vprašam, če jo vzgojiteljici kaj skregata, reče, da ne. Seveda ne bo povedala, ker sta onidve zanjo avtoriteta in  potem pričakuje, da jo bom še jaz skregala. Sem ji pa rekla, da mo mora povedat, zato da bom jaz njiju skregala in potem mi pove kaj je bilo narobe. Seveda se potem pogovoriva in obljubi, da tgeane bo več naredila, zato ne bo od vzgojiteljic kregana.

V soboto smo imeli piknik in je popoldan šla spat, zbudila se pa je nenaspana. Sitna, drla se je, ni hotla ven. In sva pol ure ostali notri sem jo božala, pa se je zelo upirala, kričala, ampak sem jo z mirnostjo uspela spravit v dobro voljo. Ti pa povem, da bi jo najraje naklestila po riti, od vse te histerije.

Niti ne razumem, zakaj mu je diagnosticirana motnja koncentracije, če je lahko na računalniku pri miru , kar pomeni, da je skoncntriran ali pa pri TV-u.
Ne vem, poskusite najt neko stvar, ki mu bo zabavna.
Aja, naša ko gleda TV, skoz nekaj hopsa po sedežni, tako da je padla in si presekala brado.Resnično se mi zdi, da tvoj otrok ni nič drugačen, kot ostali živahni otroci. Kot si sama napisala, ohranit moraš mirnost in boš lažje urejala kritične situacije. Pa da ne boš mislila, da jaz kdaj ne popizdim ...o ja, pa še kako. Ampak ko vidim, da je njeno razpoloženje slabo zaradi utrujenosti, prizadetosti zaradi kakšne krivice, pa ne.
Sama ga najbolje poznaš in ga še naprej opazuj, kdaj bi lahko prišlo do kakšnega agresivnega izpada, da lahko preprečiš, preden do tega pride.

Midve sva si zelo blizu in si želim, da mi bo zaupala, da se vedno lahko zanese name, neglede nato, ko bo kakšno ušpičila. Tudi ti si moraš pridobit sinovo zaupanje, to pa samo z mirnostjo, brez jeze, sploh kadar vidiš, da se ne počuti dobro.

Svojo hčero sem ti opisala samo zato, ker se mi ne zdi kaj drugačna od tvojega sina, pa nima nobene diagnoze. Raze agresije, kot sem napisala, ki si je nekako ne morem predstavljati.

IZVIRNO SPOROČILO: uwaga

Naša punca je čisto kontra. Preveč mirna in zasanjana. Jaz se še danes privajam na njeno "počasnost" , saj sem sama "živc".
Naša punca tudi pozablja stvari, navodila... Ve, da spada umazano perilo v košaro, opomnim jo, me gleda in položi oblačila na tla.
Ko jo pošljem po kako stvar v drug prostor, se čez par minut vrne brez vsega.
Pozablja stvari, ki so nam samoumevne in jih njen mlajši brat opravi "usput".

IZVIRNO SPOROČILO: Fuji
Karensa, kje pa obiskujete pedopsihiatrinjo? Pri našemu ni bilo nič govora o hiperaktivnosti, je pa bil omenjen Ritalin / Concerto, ampak sva takoj rekla, da ne želiva otroka izpostavljati temu. Si kaj razmišljala o kakšni dodatni terapiji, jo morda celo obiskujete?

IZVIRNO SPOROČILO: Fuji
Ker so nam rekli, da je ta zadeva v 80% dedna, me zanima kako je pri tistih, ki imate več otrok?

IZVIRNO SPOROČILO: Fuji
Samo da te popravim - naš ni hiperaktiven, tudi z disleksijo nima težav (to so naju opozorili, da lahko da je, ampak še ni tako izrazito ), gre "samo" za to koncentracijo in njegovo impulzivnost.