ronja
|
nalin, mojidve še nista toliko stari in nimam čisto takih izkušenj kot ti, ampak mogoče bo vseeno kaj uporabnega: - to, da zadnje čase hoče, da ga ti oblačiš, je lahko odraz tega, da hoče, da se z njim ukvarjaš, hoče tisto posebno pozornost, ki jo dobi mlajši bratec... Mogoče sem čisto mimo brcnila, vendar so nam v mš babice razlagale, kako se lahko tudi precej starejši otroci zelo hecno odzovejo na novega člana in da se ne vidi vse čisto takoj. Ena je recimo povedala primer, ko sta starša nepričakovano dobila še enega otročička, ko imel starejši že 18 let. ko je izvedel za nosečnost in še nekaj časa potem, je imel želje, ki niso ravno značilne za najstnike: recimo je želel, da mu mami skuha čaj, da ga pospremi, ipd... Mogoče je pri tvojem otroku isto. Druga možnost je to, da on sicer sodeluje s teboj, vendar do neke mere, ostalo pa želi, da mu prideš naproti. Zato si lepo sleče hlače, majco pa želi, da mu ti. - to, da te liže bi znalo bit povezano z dojenjem mlajšega - je podoben kontakt: on se ne doji, pa išče en nadomestek. Ronja se ne doji več (se je nehala že predno se je Lejla rodila), vendar pa kadar ima tak dan, še vedno hoče polizat bradavico druge prsi medtem, ko se mlajša doji. Ji naredim to veselje (če smo doma - sicer pa zunaj ji to itak ne pride na misel, ker je preveč drugega za počet) in je potem vsa srečna, ker ima tudi ona svojo zizo . Tvoj je že starejši in je mogoče to zakrinkal v nekaj bolj sprejemljivega... Če bi bila na tvojem mestu, bi mu verjetno pustila - navsezadnje tako zelo umazani vseeno nismo - bi se zmenila za kak del telesa, kjer je to kolikortoliko varno - ne ravno po prstih in dlaneh, ki so najbolj svinjske, pa če te moti, pač ne v javnosti. Saj poljubljanje ni tako zelo različno... Lizanje je precej naraven izraz ljubezni... Mogoče samo išče telesni stik s teboj. Jaz ji to kar ugodim, pa potem hitro mine, ne teži skoz za take stvari: večinoma je zelo ponosna, da nekaj že zna sama in niti ne pusti, da ji kaj dosti pomagaš, ker "ona že obvlada", včasih pa ima pač neko željo po varnosti ali nostalgijo za dojenčkastimi časi ali pa je samo utrujena ali zaspana, takrat ji pa pomagam, pa je. Lahko ga tudi objameš, pa bo mogoče ravno tako pomagalo - dostikrat otroci hočejo samo to: pozornost, stik, občutek, da ti je zelo mar zato, kako se počutijo. In ker ti ne morejo rečt: objemi me, ti rečejo: sleči mi majčko. Ampak dostikrat potem sami z veseljem slečejo majco, če ga ti prej objameš. Ne vem, probaj, saj zgubit nimaš kaj... Vsaj drl se takrat ne bo . Za oblačenje in ostalo, se probaj malo spogajat: čeprav veš, da se zna cel sam slečt, mu reci, da če si sleče še majco, mu boš pa ti spodnjo majčko, recimo. Ali pa se bosta šla skup kopat (ali karkoli ima pač rad). To seveda pali, predno začne tulit, takrat ko ti predlaga, da mu ti majco slečeš, ne potem, ko se že zapneta. Sicer jaz, kadar vidim, da je kriza, prekinem vsako delo, ki ni nujno za preživetje , pa se fliknem s tamalima na tla v njuni sobi (no, tamicena še ne spi tam, ampak bo) in se samo cartamo, beremo knjigice,... Neverjetno, kako se takoj, v sekundi umirita! potem je vse ok, samo da sem tam... Skratka, da sem nekaj časa samo njuna, nobena druga zadeva me ne okupira. In potem se naužijeta pozornosti in se da čez čas kaj čisto lepo narediti skup z njima in starejša potem še rada pomaga spraznit pomivalni stroj, dat prat perilo itd... Malo ga lahko na finto vržeš tudi tako, da ga zeloooo hvališ in ga daješ za zgled: recimo: daj pokaži malemu, kako se sleče majčko, ti to že tako dobro znaš! če noče, ga mogoče lahko prepričaš, da pokaže samo eno rokico, drugo mu boš pa ti dala, ipd... To, ko se bojiš, da ne bi bila dosledna in zato ne upaš odstopat od stvari, za katere potem vidiš, da niso tako pomembne, lahko rešiš tako, da se pogovoriš z njim: kaj ti to res toliko pomeni? Ali si samo želiš, da te pocartam? In ga pocartaj, on se bo umiril, ti pa tudi, imela bosta time out, potem pa lahko gresta spet iz nule, on bo verjetno bolj pripravljen sodelovat, ti pa na novo postavila, kaj ti je res važno. ker ko se že razburiš, je težko potem požret besedo, če si mu dala vedet, da je tebi to tako zelo važno... Če pa vmes prekineš to, se da spet na novo. Druga stvar, ki bi ti jo svetovala, je, da organiziraš kako skupno aktivnost: pojdite v ZOO, na bazen, v gore,... da se vam bo nekaj dogajalo - vsem skupaj - to povezuje in nekak odpravlja napetost. Doma je vedno najtežje, sploh če ni prostora. No, seveda pretiravat v drugo stran spet ni dobro - če je otrok že v vrtcu, potem po moje ni dobro ga vsak ljubi dan nekam vlečt, ker včasih enostavno rabijo tudi čas samo za crkljanje. Mojidve sta doma in vsaka aktivnost je dobrodošla, hehe. In kadar vidiš, da se kopiči neka negativna energija, agresija ali napetost, pa iz katerekoli strani že (tvoje, moževe, otrokove,...) in zaradi kateregakoli razloga - da se čuti napetost, ni pa še izbruhnilo, naredi testo za pico in ga neusmiljeno mečite po mizi, vzamite povštre in se pojdite "pillow fight" ali pa se samo žgečkajte, to vedno pomaga. Ker nekje je treba krog presekat in najlažje ga je tako, da se ti sprostiš in da vidiš svojega otroka nasmejanega, ker takrat spet začutiš tisto neizmerno ljubezen in potem ni več prostora za jezo. Včasih moramo dat tudi negativna čustva ven - tudi tista do svojih otrok (ker tudi nanje smo kdaj jezni). Je pa imela Ronja precejšnje izpade prvi teden potem, ko sem prišla iz p. Mislim, da mi tamale ni toliko zamerila kot dejstvo, da sem za 4 dni šla stran (no, v bistvu 2 dni in pol - ker sva bili prvi dan še cel dan skup, rodila sem proti večeru, 3. dan pa sta me prišla iskat že opoldne). ampak ona tega vseeno ni bila navajena in se ji je svet čisto zamajal. Delala je zgago in prav iskala, kaj bi lahko naredila narobe. Kaj sem naredila? Ja, ogromno sem se ukvarjala z njo, šli sva sami na sprehod (brez tamale), sicer čisto blizu, da sem bila lahko kmalu doma, če se je mini zbudila... In potem je ugotovila, da jo imava še vedno enako rada in zdaj ni nobenih problemov več. (verjetno se bojo spet novi pokazali čez čas, amapk do takrat bova uživala ).
|